V Sobotni prilogi Dela je 21. februarja (v rubriki Prejeli smo) upokojeni direktor Centralne tehniške knjižnice v Ljubljani
dr. Matjaž Žaucer objavil pismo z naslovom "
Javno opozorilo na slabo organizacijo slovenskega visokošolskega knjižničarstva", ki smo ga glede na aktualno in s knjižnicami povezano tematiko
objavili tudi na Biblioblogu. Tri tedne kasneje, 14. marca 2015, sta bila v Sobotni prilogi Dela objavljena odmeva
mag. Hedvike Pavlica Kolman in gospoda
Hermana Grabra, ki ju v celoti navajamo v nadaljevanju.
Sobotna priloga, 14.03.2015
Ob prebiranju prispevka z zgornjim naslovom dr. Matjaža Žaucerja, upokojenega direktorja Centralne tehniške knjižnice (CTK), v SP 21. februarja v rubriki Prejeli smo me je kot predsednico Sekcije za visokošolske knjižnice (strokovnega telesa) pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije (ZBDS) zbodel ton, še posebej citirani stavek: »Knjižničarji so pridni in si vedno najdejo delo, le obubožana Slovenija to težko plača.« Če odmislim kup pavšalnih trditev in pretenciozno rabo statističnih podatkov, ta stavek odraža piščevo stališče do stroke, do Slovenije, ki je ne delim z njim. Zato bo moja replika načelne narave.
Kot bibliotekarka v knjižnici oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo filozofske fakultete se ne strinjam, da je knjižničarjev na slovenskih univerzah preveč: v vseh knjižnicah članic Univerze v Ljubljani (UL) je bilo leta 2013 zaposlenih 155 strokovnih delavcev, v CTK pa 40 (nacionalna statistika CeZAR). Povečanje v Sloveniji je posledica ustanavljanja knjižnic (zasebnih) visokošolskih zavodov, na UL pa se zaposlovanje zmanjšuje, naloge pa povečujejo. Kot vsi poklici dajemo davek recesiji.
Verjamem, da bo Slovenija postala bogatejša z dobrimi knjižničarji, veščimi upravljanja znanja v digitalni dobi, in vem, da so trendi v Evropi drugačni, ne odpuščanje. To so nova pričakovanja in potrebe po podpori knjižnic študentom ter učiteljem/raziskovalcem. Knjižnice razvijajo nove storitve, kot so informacijsko izobraževanje, spletne učilnice, svetovanja, mobilne storitve. Visokošolske knjižnice so tudi del znanstvenega raziskovanja in komuniciranja (odprto objavljanje, repozitoriji, avtorske pravice, e-založništvo, upravljanje raziskovalnih podatkov, bibliometrične storitve) in imajo v njem pomembno vlogo. Knjižnični informacijski sistem se je v Sloveniji vzpostavljal desetletja in smo nanj v evropskem in svetovnem merilu ponosni, ker ni minimalen. Je vzor. Res pa je, da smo visokošolske knjižnice pristale v nezavidljivem položaju v primerjavi z drugimi vrstami slovenskih knjižnic. Čeprav smo po večini v prvih vrstah pri razvoju sistema, smo zadnje pri financiranju. UL ne prejema namenskih proračunskih sredstev za knjižnično dejavnost. Naši zahtevni uporabniki pričakujejo in večinoma dobijo sodobne, strokovno zelo zahtevne storitve, ki bi bile v tujini veliko višje vrednotene. Tako knjižnice UL kreirajo 62 odstotkov vseh slovenskih zapisov za bibliografije raziskovalcev SICRIS, CTK pa 4 odstotke (CeZAR, 2013). Knjižnice v tujini te storitve le zelo redko opravljajo, mi pa imamo odličen sistem spremljanja slovenske raziskovalne produkcije. Nepogrešljiva je tudi knjižničarska vloga pri uveljavljanju odprtega dostopa do znanstvenih objav (Obzorje 2020).
Strinjam se s piscem, da so knjižnice lokacijsko razpršene, a da je to le prikladni izgovor, s tem se ne strinjam. To so dejstva, v katerih delujemo, in jih kot stroka ne moremo izboljšati sami, če nas pri tem ne podprejo naši predstojniki, dekani in rektorji. Še dobro, da nismo vsi knjižničarji zanje le strošek. Navsezadnje upravljamo dokumente, ki so pogoj in rezultat raziskovalne ter pedagoške dejavnosti univerze. Najbrž je smiselno vsake toliko časa premisliti o posodabljanju knjižničnega sistema UL, da pa je vsega kriva le slaba organizacija, v tem dr. Žaucerju ne morem pritrditi. Upam le, da bo univerza z »močno voljo« (brez denarja?) odpravila lokacijsko razpršenost fakultet, fakultetnih služb (tudi npr. računovodskih, tajniških, vzdrževalnih ...) in fakultetnih knjižnic, da bo zagotovila svojim zaposlenim primerne prostore. Naj reorganizacija ne pomeni podiranja knjižničnega sistema, v katerem ima spravljene svoje največje dragocenosti in razlog svojega obstoja. Univerze brez knjižničarjev ni in tudi bogate Slovenije ne.
mag. Hedvika Pavlica Kolman, bibl.,
Sekcija za visokošolske knjižnice pri ZBDS
Nobene zveze nimam s knjižničarstvom, jezi pa me vsak tak javen poziv k zmanjšanju števila delovnih mest. Zmanjševanje zaposlitev štejem za najbolj enostaven način, neoliberalni, za doseganje večjih profitov ali, kar je isto, za zniževanje stroškov. To zna vsak, še tako neizobražen, kaj naj rečem, da ne bom katerega poklica užalil, na katerem koli delovnem področju.
Od tako ostrega kritika, menda tudi utemeljenega, gledano iz gospodarske polomije Slovenije, bi pričakoval – kako najti več delovnih mest, ne pa jih zmanjševati. Avtor je to prepotrebno dejstvo povsem spregledal, spet v stilu manj pametnih in manj pogumnih. Sprašujem ga in vse odločujoče, kje naj se čedalje več povpraševalcev po delu (rast prebivalstva!) zaposli, če bomo še kar naprej udrihali po javnem sektorju? V proizvodnji dnevno kopnijo delovna mesta, izhod je v storitvah in mnogoštevilnih prostočasovnih dejavnostih, torej tudi v javnem sektorju. Proizvodnost dela že lep čas presega naše potrebe, kapital pa tega ne zna – in noče – uvideti, sprejeti. Status quo par excellence! Rešitve tega problema v svetu vidim v skrajševanju delovne obveznosti, recimo, 30 ur na teden, in v povečevanju obratovalnega časa (trgovine, avtor omenja CTK do polnoči …). Resno se vsiljuje tudi univerzalni temeljni dohodek za vse državljane, z vsemi slabimi in dobrimi posledicami. Kajpak so vse te rešitve »v škodo« kapitala in finančnih trgov. Ti ljudje, ki imajo denar in moč nas peljejo v nevarne vode, vsaj to je moč napovedati. Malo je upanja, da bi se nas usmilili, to jim je že a priori tuje, in znižali svojo nenasitnost ter namesto tega znižali delovno obveznost.
Razvoja seveda ni mogoče ustaviti. Ta je največji »krivec« za izginjanje dela in če bi kapital obrzdal vsaj malo svojo pohlepnost, bi se svet še nekaj časa veselo vrtel. In seveda bolj kvalitetno, udobno, kar nam daje razvoj. Ja, pravim še nekaj časa; tudi če bi se to zgodilo, se trenda rasti takorekoč še dotaknili nismo. Smo šele na stopnji, kako obdržati trend 19. stoletja, kapitalizem; da pa bi ukrepali, pa ne nujno radikalno, kako doseči trajno rast, je pa šele v teoretičnih povojih najbolj pronicljivih osebkov te Slovenije in širše.
Delo torej postaja oziroma je najbolj iskana vrednota, posledično so tisti, ki ga še imajo in iskalci v čedalje hujših stiskah (čudoviti humus za mobing). Napovedovati, kako se bo to izšlo, je vedeževanje. Kljub jasnim ugotovitvam, da je tako stanje nenormalno, nevzdržno, da se zdaj okoli tega oglaša tudi EU, upanja na bistveno spremembo na boljše ni videti.
Teh nekaj misli ob predlogu avtorja po znižanju števila knjižničarjev nikakor ni za današnjo rabo; tudi zato ne, ker se spravlja na našo kulturo, izobraženstvo in nas poleg mednarodnih korporacij sili v nižji izobrazbeni nivo – kar že ves čas počne politika po domačem in tujem diktatu: zniževanje stroškov, pritiski na plačevanje visokega šolstva in, končni cilj, ameriška reprodukcija elit, ki se s plačevanjem študija kot taka ohranja. Tja, na žalost, gremo, ker nimamo hrbtenic.
Herman Graber,
Ljubljana
