Tema, ki se je na kratko lotevam, ni tipično knjižničarska, se mi pa zdi zelo pomembna zato, ker se dogaja v našem krogu in ker tudi mi, ki se imamo za informacijske in komunikacijske strokovnjake, delamo pogosto z informacijami kot svinja z mehom. Tudi in mogoče predvsem v elektronskem okolju. K pisanju in razmišljanju o tem, kako brezbrižni smo do ravnanja z informacijami, tudi tistimi, ki že posegajo v krog osebnih podatkov, in kako malo poznamo in upoštevamo pravila lepega in varnega obnašanja na spletu, me je spodbudila okrožnica, po domače cirkulatno pismo Društva bibliotekarjev Ljubljana s pozivom za nominiranje kandidatov za naslednje mandatno obdobje.
19. oktobra je širom po ljubljanski regiji, ki jo pokriva DBL, po elektronski pošti zakrožil ta dopis . . . Ena stran dopisa in 2 strani elektronskih naslovov vseh naslovnikov, očitno članov DBL. Z imeni in priimki, z izpisanim elektronskim naslovom. Kakšnih tristo ali raje več, bi rekel (91 vrstic s po 3 – 5 imeni). Tristo revežev, ki je moralo na zaslonu najprej »poskrolati« čez vse te naslove, da so prišli do sporočila. In tristo potencialnih kandidatov za vse vrste nadlegovanj in propagandnih sporočil. Kar lepo zbran in podarjen seznam intelektualcev za dnevno obveščanje o viagri, loterijah z milijonskimi (raje milijardnimi) dobitki, diamantnih rudnikih, zapuščenih bančnih računih, ki samo čakajo na srečneža . . . in čem podobnem.
Kaj bibliotekarji res ne vemo, da se osebnih podatkov, tudi elektronskih naslovov, ne razpošilja kar tako? Da seznam članov društva ni vabilo na gasilsko veselico in se ga ne razobeša kamorkoli in kadarkoli? In da vohunske lovke programov za generiranje pošte z nadležno vsebino (spam) prežijo prav na take spodrsljaje in razgaljanje naslovov? Takšno početje je skrajno nekorektno do naslovnikov in potencialno nevarno početje na spletu. Saj vendar vemo, zakaj nekatere institucije elektronske naslove svojih delavcev spremenijo v sličico, če ne celega, pa vsaj znak @, ki ga ponekod iz istega razloga pišejo kot (at) . . .
Jaz omenjenega dopisa na srečo nisem dobil, čeprav sem tudi sam član DBL. Vpisal sem se takrat, ko se naša @Nini še ni rodila :-) in neka dobra vila me je dobrohotno snela s seznama članov. Vse je za kaj dobro . . . .
19. oktobra je širom po ljubljanski regiji, ki jo pokriva DBL, po elektronski pošti zakrožil ta dopis . . . Ena stran dopisa in 2 strani elektronskih naslovov vseh naslovnikov, očitno članov DBL. Z imeni in priimki, z izpisanim elektronskim naslovom. Kakšnih tristo ali raje več, bi rekel (91 vrstic s po 3 – 5 imeni). Tristo revežev, ki je moralo na zaslonu najprej »poskrolati« čez vse te naslove, da so prišli do sporočila. In tristo potencialnih kandidatov za vse vrste nadlegovanj in propagandnih sporočil. Kar lepo zbran in podarjen seznam intelektualcev za dnevno obveščanje o viagri, loterijah z milijonskimi (raje milijardnimi) dobitki, diamantnih rudnikih, zapuščenih bančnih računih, ki samo čakajo na srečneža . . . in čem podobnem.
Kaj bibliotekarji res ne vemo, da se osebnih podatkov, tudi elektronskih naslovov, ne razpošilja kar tako? Da seznam članov društva ni vabilo na gasilsko veselico in se ga ne razobeša kamorkoli in kadarkoli? In da vohunske lovke programov za generiranje pošte z nadležno vsebino (spam) prežijo prav na take spodrsljaje in razgaljanje naslovov? Takšno početje je skrajno nekorektno do naslovnikov in potencialno nevarno početje na spletu. Saj vendar vemo, zakaj nekatere institucije elektronske naslove svojih delavcev spremenijo v sličico, če ne celega, pa vsaj znak @, ki ga ponekod iz istega razloga pišejo kot (at) . . .
Jaz omenjenega dopisa na srečo nisem dobil, čeprav sem tudi sam član DBL. Vpisal sem se takrat, ko se naša @Nini še ni rodila :-) in neka dobra vila me je dobrohotno snela s seznama članov. Vse je za kaj dobro . . . .
