Predlog vodil za sodelovanje knjižnic v družabnih omrežjih

Splet je postal že pred časom izredno družabno okolje. Čedalje več poudarka je na pogovoru, sodelovanju, civilizirani izmenjavi mnenj, samo-promociji posameznikov in skupin. Kot lahko ena nerodnost škodi ugledu posameznika, če se zgodi na večjem družabnem dogodku, tako isto velja za udejstvovanje na spletu. Saj je splet navsezadnje globalni družabni dogodek!

Knjižnice imajo v večini primerov vsaj svojo spletno stran s kratko predstavitvijo. K tej dodamo tudi objavljanje tekočih novic knjižnice, ki so večini primerov pasivne – uporabniki jih ne morejo komentirati. Vendar to ne pomeni, da se o knjižnici ne govori drugje na spletu. Nekatere knjižnice imajo zato svoje bloge in se trudijo povezati s svojo skupnostjo. To lahko počnejo tudi na drugih spletnih storitvah, kot sta na primer Facebook, MySpace in Twitter. V tujini sem zasledil Netvibes, ki omogoča pripravo preproste digitalne knjižnice raznih virov knjižnice na enem mestu. Popularna je tudi storitev Ning, ki omogoča brezplačno grajenje lastnih družabnih omrežij – kot da bi si knjižnice omislila lastno verzijo Facebooka!

Posamezniki si lahko pri svojem udejstvovanju v družabnih omrežjih privoščimo marsikaj, omejeni smo samo s skrbjo za naš dober ugled in možnostjo, da nas kdo toži za obrekovanje. Knjižnica pa je organizacija in si ne more privoščiti lahkotnosti v tolikšni meri. Tudi druge večje organizacije, ki sodelujejo v družabnih omrežjih, to vedo. Zato so pričele oblikovati nekakšna vodila za sodelovanje posameznikov, ki so zaposleni v organizaciji, v sodobnem družabnem spletu. V tem zapisu jih bom poskusil nekaj predstaviti in začeti debato na to temo.

1. Posameznik, ki piše svoj osebni blog, naj zavaruje sebe in svojega delodajalca s kratko izjavo, da so mnenja na njegovem osebnem blogu njegova, in da ne odražajo nujno stališč njegovega delodajalca.
   
   
2. Ne izpostavljajmo poslovnih skrivnosti, tako zasebno, kot v okviru organizacije. Na primer ne govorimo o notranjih zadevah knjižnice, če le te niso za javnost. Nikakor ne govorimo o uporabnikih in drugih osebah, povezanih s knjižnico – brez njihovega strinjanja!
   
   
3. Predstavimo se in povejmo, kdo smo! Časi anonimnosti na spletu so minili in ostali v devetdesetih, danes gre za osebno integriteto in predstavitev. Povejmo, kdo smo, za koga delamo in kaj tam počnemo.
   
   
4. Spoštujmo avtorske pravice – še posebej mi bi morali biti zelo natančni in dosledni v tem pogledu! Citiranje virov in referenc je odraz akademske zrelosti posameznika, vsi stojimo na ramenih večjih pred nami.
   
   
5. Splet je družaben in nanj hitro zaidejo slike in posnetki s proslav in zabav. Pred objavo je dobro vedeti, ali se posamezniki strinjajo z objavo na spletu? Isto velja za javno objavo pogovorov. Vedno imejmo dovoljenje osebe ali skupine, ki jo bomo izpostavili! Tudi, če bomo osebo priporočili z dobrimi nameni.
   
   
6. Izogibajmo se obračunavanju sporov preko spleta! Vsak spor se da rešiti zunaj javne sfere ali pa na profesionalen in vljuden način. Obstajajo ljudje, ki uživajo v provokacijah in netenju javnih sporov. Za te je rešitev skrajno profesionalno odzivanje in v končni fazi, ko ne gre drugače, ignoriranje. Ne škodimo svoji knjižnici z nerodnostmi pri soočanju s svojimi čustvi, predvsem jezo in užaljenostjo. V pomoč naj nam bo vodilo, da se strinjamo ali pa ne z idejo, ne pa s posameznikom, ki jo je zapisal.
   
   
7. Kar objavimo na spletu, moramo prej preveriti po svojih najboljših močeh. Sami smo odgovorni za vsebine in njihovo točnost, ni pa nujno, da bomo z napako škodili samo sebi. Ne posplošujmo, vedno bodimo natančni in imejmo ustrezne vire, ki potrjujejo naše mnenje.
   
   
8. Ali knjižnica že ima vodila za obnašanje svojih zaposlenih na delovnem mestu in zunaj njega? Ta vodila veljajo tudi na spletu, saj splet ni zaslon s tekstom, pač pa kraj, kjer se dogaja vse več družbene interakcije.
   
   
9. Premislimo, kako se želimo predstaviti in kakšen ugled želimo negovati. To je še posebej pomembno, če pišemo za blog knjižnice, saj se naš ugled avtomatsko odslika kot ugled knjižnice, za katero pišemo.
   
   
10. Ponudimo nekaj vrednega, nekaj kar doda k obstoječemu znanju področja, za katerega pišemo – ali pa sproži debato za rešitev neke težave tega področja. Sprejmimo odgovornost, če se motimo, in to tudi javno priznajmo.
    
    
11. V komentarjih se zapiše marsikaj in kakega bo treba kdaj tudi zbrisati. Negativnim kritikam se izognemo s kratkim opisom sprejemljivega komentiranja in v naprej opisanim pogojem objavljanja komentarjev.
    
    
12. Vse, kar objavimo na spletu, bo tam ostalo nekaj časa, vsaj nekaj mesecev. V večini primerov pa bo to ostalo na spletu več let ali pa ne bo nikoli zbrisano. Ravnajmo temu primerno!

Viri, ki sem jih uporabil za ta zapis. Veliko zgornjih vodil je zgolj povzetek že obstoječih dokumentov.

• Should Your Library Have a Social Media Policy?
• US government tackles social media security head-on
• 10 things you should cover in your social networking policy
• More on Taking Social Media Policies Inside Enterprise 2.0 - Eight Issues to Consider
• IBM Social Computing Guidelines
• Intel Social Media Guidelines
• AHS Blogging Policy <- vodila za srednješolce!
• Twitter in the Workplace

Naslednja dva vira sta obsežni zbirki povezav do člankov in že obstoječih vodil za sodelovanje v družabnih omrežij:

• Enterprise: List of 40 Social Media Staff Guidelines
• Social Media Governance

Netiketa ali Lahkotnost poigravanja z osebnimi podatki

Tema, ki se je na kratko lotevam, ni tipično knjižničarska, se mi pa zdi zelo pomembna zato, ker se dogaja v našem krogu in ker tudi mi, ki se imamo za informacijske in komunikacijske strokovnjake, delamo pogosto z informacijami kot svinja z mehom. Tudi in mogoče predvsem v elektronskem okolju. K pisanju in razmišljanju o tem, kako brezbrižni smo do ravnanja z informacijami, tudi tistimi, ki že posegajo v krog osebnih podatkov, in kako malo poznamo in upoštevamo pravila lepega in varnega obnašanja na spletu, me je spodbudila okrožnica, po domače cirkulatno pismo Društva bibliotekarjev Ljubljana s pozivom za nominiranje kandidatov za naslednje mandatno obdobje.

19. oktobra je širom po ljubljanski regiji, ki jo pokriva DBL, po elektronski pošti zakrožil ta dopis . . . Ena stran dopisa in 2 strani elektronskih naslovov vseh naslovnikov, očitno članov DBL. Z imeni in priimki, z izpisanim elektronskim naslovom. Kakšnih tristo ali raje več, bi rekel (91 vrstic s po 3 – 5 imeni). Tristo revežev, ki je moralo na zaslonu najprej »poskrolati« čez vse te naslove, da so prišli do sporočila. In tristo potencialnih kandidatov za vse vrste nadlegovanj in propagandnih sporočil. Kar lepo zbran in podarjen seznam intelektualcev za dnevno obveščanje o viagri, loterijah z milijonskimi (raje milijardnimi) dobitki, diamantnih rudnikih, zapuščenih bančnih računih, ki samo čakajo na srečneža . . . in čem podobnem.

Kaj bibliotekarji res ne vemo, da se osebnih podatkov, tudi elektronskih naslovov, ne razpošilja kar tako? Da seznam članov društva ni vabilo na gasilsko veselico in se ga ne razobeša kamorkoli in kadarkoli? In da vohunske lovke programov za generiranje pošte z nadležno vsebino (spam) prežijo prav na take spodrsljaje in razgaljanje naslovov? Takšno početje je skrajno nekorektno do naslovnikov in potencialno nevarno početje na spletu. Saj vendar vemo, zakaj nekatere institucije elektronske naslove svojih delavcev spremenijo v sličico, če ne celega, pa vsaj znak @, ki ga ponekod iz istega razloga pišejo kot (at) . . .

Jaz omenjenega dopisa na srečo nisem dobil, čeprav sem tudi sam član DBL. Vpisal sem se takrat, ko se naša @Nini še ni rodila :-) in neka dobra vila me je dobrohotno snela s seznama članov. Vse je za kaj dobro . . . .