Na začetku je bila beseda...

Janez me je s svojo objavo o pravilni rabi slovenščine spodbudil k razmišljanju, kaj lahko kot knjižničarji postorimo za korektno uporabo maternega jezika med mladimi.

Prav je, da skrbimo za ustrezno avtohtonost jezika, se upiramo vdoru tujk, popačenk in ostalih skovank. Vendar je jezik tudi živ organizem, ki se spreminja in raste skupaj z razvojem družbe. Mladi so nagnjeni k temu, da radi preizkušajo novosti, včasih drezajo tja kamor ne bi smeli, kljub, ali pa ravno zaradi nasprotovanja odraslih. Jezik tu ne predstavlja nikakršne izjeme.

Globalizacija terja svoj davek, ki dandanes nikakor ni majhen. Kljub temu pa vdor "tujščine" ne pomeni nujno razdevičenja materinščine. Kar je bila nekoč latinščina, sedaj predstavlja angleščina. Napredek v znanosti je velik in jezik mu mora z ustreznim izrazoslovjem slediti.

Strinjam se, da je treba začeti vcepljati ljubezen do maternega jezika otrokom že v njihovem najnežnejšem otroštvu, ko se ti šele učijo govoriti. Glavno vlogo imajo tu, v samem začetku, predvsem starši. Navajanje na pravilno uporabo in tvorjenje besed naj se začne zgodaj, morebitne napake naj se striktno popravlja, korektno tvorjenje povedi pa ustrezno pohvali. Seveda to zahteva določeno mero napora in časa, a trud je temu ustrezno poplačan. Sposobnost pravilnega razumevanja prebranega je lastnost posameznika, ki predstavlja njegovo osebnost, mentalno zrelost in še kako pomembno vlogo pri otrokovi rasti. Z vstopom otrok v šolo se del izobraževanja prenese na pedagoga, ki z ustreznimi znanji spodbuja učenca k branju. Potrebno je ozavestiti, da branje ne pomeni zgolj poznavanja črk in povezovanja glasov v besede. Branje je tudi neke vrste dialog, ki se razvije med pisateljem in bralcem. Zavedati se moramo, da otroci ne razumejo vsega. O prebranih temah se je potrebno ustrezno pogovoriti, na poljuden način razložiti stvari, ki jih otroci ne razumejo, tako da bomo pritegnili njihovo pozornost in zanimanje. Lahko je to igra, skeč ali kaj drugega. Razvija naj se otrokovo lastno razmišljanje in poskrbi, da imajo otroci tu glavno besedo.

(Šolski) knjižničarji lahko marsikaj postorijo za dvig ravni jezika. Knjižnica naj ne bo zgolj pripomoček k izobraževanju, temveč naj se knjižničarji aktivno povežejo tako z učitelji, kakor tudi starši. S pomočjo anket lahko pridobimo vpogled v bralno kulturo med mladimi, kratki testi, ki jih učenci lahko izpolnujejo tako v knjižnici, šoli ali doma, pa so lahko odlično sredstvo za pridobivanje informacij o tem, kakšen je besedni zaklad določene populacije.

Razni forumi, ki so danes priljubljeno spletno stičišče mladih, oddaje kjer voditelji uporabljajo pogovorni jezik, nenazadnje tudi glasba brez nekega sporočila predstavljajo negativne dražljaje, ki vplivajo na odraščajočega posameznika. Češ: "Saj se vsi izražajo tako, pa ne prihaja do nobenih sankcij. Zakaj bi se sam trudil. Slogleščina je kul." Vse lepo in prav, mladostniškega slenga menda ne bomo obsojali.

Navada je železna srajca in kar se Janezek nauči, to Janez zna. Ko tak mladostnik pride na zaposlitveni trg je marsikdaj že prepozno. Z uporabo narečnega jezika, obarvanega s prvinami slenga, ga nihče ne bo resno jemal. Še huje je, če je tudi njegovo pisno izražanje takšno. Prosto po: "Pokaži mi, kako se izražaš, pa ti povem kdo si!" Nič ni narobe, če se mladi med seboj pogovarjajo v "tujščini", pomembno pa je da jih naučimo ustreznega "preklopa", ko je to nujno potrebno.

Tudi na strani knjižničarjev je, da podajo ustrezne smernice, opozorijo na ponesrečene prevode mladinske literature, s pomočjo bralnih krožkov spodbujajo k branju kvalitetne literature, morda odprejo temo na šolskem forumu, kjer predhodno opozorijo, da se bo tu pogovarjalo in pisalo zgolj v knjižni slovenščini...

Zanima me vaše mnenje o tem, koliko so knjižničarji sami pripravljeni postoriti na tem področju. Se je katera od splošnih ali šolskih knjižnic lotila projekta na to temo? Kakšna je bila stopnja uspešnosti in kako ste zbirali podatke o napredku?