Strani

Prikaz objav z oznako UL. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako UL. Pokaži vse objave

21.6.19

Konferenca CoLIS 10


V dneh od 16. do 19. junija 2019 je na Filozofski fakulteti potekala deseta konferenca CoLIS (Conceptions of Library and Information Science), ki jo je gostil in organiziral Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete. Konferenca se ukvarja s teoretičnimi in praktičnimi izzivi s področja bibliotekarstva in informacijske znanosti. Gostili so preko 110 raziskovalcev, profesorjev ter praktikov, ki so prišli iz okrog 20 držav ter štirih celin.
Težko je na kratko opisati tri dni predstavitev, ki so se vrstile v hitrem zaporedju. Malo sem bil razočaran, ker v programu ni niti enega prispevka iz Slovenije. Večina predstavitev potekala v treh istočasnih terminih in sem lahko prisostvoval le eni tretjini. Odločati sem se moral na podlagi naslovov in zelo kratkih povzetkov. Kasneje pa sem ugotovil, da so bili naslovi bolj udarni, kot je bila dejanska raziskava, ki so jo predstavljali.
Prvo predstavitveno predavanje (keynote) (*naslove sem prevajal sam, na mobilnem telefonu z Google Translate in v časovni stiski) me je pustilo kar malce razočaranega. Sarah T. Roberts iz UCLA je govorila o zelo pomembni temi nadziranja in urejanja uporabniških vsebin na družabnih omrežjih. Škoda le, da je pravzaprav le povzela dejstva, ki so prišla na dan že pred nekaj leti - nedovoljene objave na družabnih omrežjih se brišejo ročno in tisti, ki to delajo, delajo v zelo slabih pogojih. Žal je izpustila etičnost, razlike v državah, ter kako lahko takšna omrežja dobijo ogromno politično moč z vmešavanjem v objave. Tudi nobenega mnenja nismo slišali o razvoju v prihodnosti ali morda kako se lahko knjižničarji vključijo v to bitko za splet.

Potem sem obiskal sklop treh predavanj z naslovom Informacijsko vedênje (Information behavior)

Nadaljeval sem v istem sklopu:
Tudi Twitterju na knjižničarskih konferencah je pomemben:
Žal pa kljub iskanju nisem našel avtorjevega naslova na Twitterju. Sklop se je nadaljeval z odličnim predavanjem:
Knjižničarstvo se mora usmeriti stran od "vse samo za uporabnike" in se usmeriti v komunikacijo, razvijanje modelov, jezikov, v kritično tehnično prakso.

Na koncu sem se udeležil še sklopa o institucijah:
Čeprav imajo knjižnice, muzeji in arhivi veliko skupnega, je zanimivo, da so tudi avtorji uporabljali različne kratice za opis. Večinoma so opisovali zanimive projekte, ki so raziskovali razlike in podobnosti pri projektih teh institucij.


Drug dan se je pričel z odlično predstavitvijo Sabine Leonelli
Kaj so "veliki podatki" (Big Data), kaj je pomembno pri njihovem urejanju in hranjenju, izkušnje iz že opravljenih projektov, prihodnost, kateri podatki in zakaj ter vloga etike in knjižničarjev pri tem.

Potem sem obiskal delavnico: Knjižnično informacijska znanost: gradimo na preteklosti, oblikujemo prihodnost. Razpravljali smo o tem, kako vidimo razvoj knjižničarstva v prihodnosti. Nekaj uvodnih točk za razpravo je bilo že pripravljenih:

Naša skupina se je pogovarjala o vlogi knjižničarjev pri uveljavljanju etike, o osnovnih kompetencah knjižničarjev, kaj sploh so, o pomembni vlogo komuniciranja med knjižničarji in tudi z javnostmi, ter o vlogi umetne inteligence.

Nato pa sem obiskal delavnico z meni najbolj zanimivim naslovom:
Vendar se je izkazalo, da delavnica ni bila o OD. Niti ni bila pregled literature o OD. Ampak je bila razprava o raziskavi o literaturi o OD. Meta-meta-OD torej. OD je bil le izbran kot predmet proučevanja. Pogovarjali smo se o razliki med teorijami, ki jih raziskovalci uporabljajo pri pisanju v strokovnih in znanstvenih člankih o OD ter o njihovi koristnosti za knjižničarje, ki se z OD ukvarjajo v praksi. Raziskava še poteka. Zanimivo je bilo poslušati reakcije profesoric iz našega oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, ki se niso oglasile ali komentirale, ali sploh poznajo teorije, ki so se pojavljale v člankih iz raziskave in ali so jih že kdaj uporabljale v svojih člankih ali je to sploh važno. Zanimiv komentar je bil tudi, da težko govorijo, kaj dejansko koristi knjižničarjem v praksi, saj nimajo dovolj stikov z njimi.

Na koncu je bila predstavitev plakatov. Meni se je zdel zanimiv tale:

Dobro se mi zdi, da so začeli vsaj razmišljati o prenovi.

Zadnji dan se je spet začel z odličnim predavanjem:
Govoril je o problematiki varnosti na spletu - kaj sploh je varnost, o težavnosti delitve na "navadne" in spletne nevarnosti. Omenil je raziskavo EU Kids Online in izrazil žalost, ker v njej ni sodeloval noben knjižničar. V pogledu naprej je govoril o varnosti kot kolektivni pozornosti ter o tem, da mora biti ta tematika osredotočena dejansko na otroke in ne na neke zastarele koncepte otroštva.

Udeležil predstavitve štirih novih metod pri raziskovanju:

Za konec pa sem se udeležil še treh predstavitev:
Pri zadnjem spet nismo nič govorili o makerspace-ih ampak o obliki izobraževanj za knjižničarje, ki vodijo makerspace v knjižnici. Vendar je bilo predstavljenih veliko zanimivih in praktičnih rešitev. Projekt ima tudi svojo spletno stran: https://www.simpleinteractions.org kjer je veliko gradiva.

Vabim vas, da si ogledate še druge moje tvite:
https://twitter.com/search?q=(%23colis10)%20(from%3Abiblioblog_si)&src=typed_query&f=live

Ter tudi tvite drugih udeležencev konference:
https://twitter.com/search?q=%23colis10&src=typed_query&f=live
Posted by na dan 5 komentarjev:
oznake: , , , , , , , , ,

17.3.15

Javni odzivi v Pismih bralcev
na objavo v Delu "Javno opozorilo na slabo organizacijo slovenskega visokošolskega knjižničarstva" dr. Matjaža Žaucerja

V Sobotni prilogi Dela je 21. februarja (v rubriki Prejeli smo) upokojeni direktor Centralne tehniške knjižnice v Ljubljani dr. Matjaž Žaucer objavil pismo z naslovom "Javno opozorilo na slabo organizacijo slovenskega visokošolskega knjižničarstva", ki smo ga glede na aktualno in s knjižnicami povezano tematiko objavili tudi na Biblioblogu. Tri tedne kasneje, 14. marca 2015, sta bila v Sobotni prilogi Dela objavljena odmeva mag. Hedvike Pavlica Kolman in gospoda Hermana Grabra, ki ju v celoti navajamo v nadaljevanju.


Sobotna priloga, 14.03.2015

Ob prebiranju prispevka z zgornjim naslovom dr. Matjaža Žaucerja, upokojenega direktorja Centralne tehniške knjižnice (CTK), v SP 21. februarja v rubriki Prejeli smo me je kot predsednico Sekcije za visokošolske knjižnice (strokovnega telesa) pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije (ZBDS) zbodel ton, še posebej citirani stavek: »Knjižničarji so pridni in si vedno najdejo delo, le obubožana Slovenija to težko plača.« Če odmislim kup pavšalnih trditev in pretenciozno rabo statističnih podatkov, ta stavek odraža piščevo stališče do stroke, do Slovenije, ki je ne delim z njim. Zato bo moja replika načelne narave.

Kot bibliotekarka v knjižnici oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo filozofske fakultete se ne strinjam, da je knjižničarjev na slovenskih univerzah preveč: v vseh knjižnicah članic Univerze v Ljubljani (UL) je bilo leta 2013 zaposlenih 155 strokovnih delavcev, v CTK pa 40 (nacionalna statistika CeZAR). Povečanje v Sloveniji je posledica ustanavljanja knjižnic (zasebnih) visokošolskih zavodov, na UL pa se zaposlovanje zmanjšuje, naloge pa povečujejo. Kot vsi poklici dajemo davek recesiji.

Verjamem, da bo Slovenija postala bogatejša z dobrimi knjižničarji, veščimi upravljanja znanja v digitalni dobi, in vem, da so trendi v Evropi drugačni, ne odpuščanje. To so nova pričakovanja in potrebe po podpori knjižnic študentom ter učiteljem/raziskovalcem. Knjižnice razvijajo nove storitve, kot so informacijsko izobraževanje, spletne učilnice, svetovanja, mobilne storitve. Visokošolske knjižnice so tudi del znanstvenega raziskovanja in komuniciranja (odprto objavljanje, repozitoriji, avtorske pravice, e-založništvo, upravljanje raziskovalnih podatkov, bibliometrične storitve) in imajo v njem pomembno vlogo. Knjižnični informacijski sistem se je v Sloveniji vzpostavljal desetletja in smo nanj v evropskem in svetovnem merilu ponosni, ker ni minimalen. Je vzor. Res pa je, da smo visokošolske knjižnice pristale v nezavidljivem položaju v primerjavi z drugimi vrstami slovenskih knjižnic. Čeprav smo po večini v prvih vrstah pri razvoju sistema, smo zadnje pri financiranju. UL ne prejema namenskih proračunskih sredstev za knjižnično dejavnost. Naši zahtevni uporabniki pričakujejo in večinoma dobijo sodobne, strokovno zelo zahtevne storitve, ki bi bile v tujini veliko višje vrednotene. Tako knjižnice UL kreirajo 62 odstotkov vseh slovenskih zapisov za bibliografije raziskovalcev SICRIS, CTK pa 4 odstotke (CeZAR, 2013). Knjižnice v tujini te storitve le zelo redko opravljajo, mi pa imamo odličen sistem spremljanja slovenske raziskovalne produkcije. Nepogrešljiva je tudi knjižničarska vloga pri uveljavljanju odprtega dostopa do znanstvenih objav (Obzorje 2020).

Strinjam se s piscem, da so knjižnice lokacijsko razpršene, a da je to le prikladni izgovor, s tem se ne strinjam. To so dejstva, v katerih delujemo, in jih kot stroka ne moremo izboljšati sami, če nas pri tem ne podprejo naši predstojniki, dekani in rektorji. Še dobro, da nismo vsi knjižničarji zanje le strošek. Navsezadnje upravljamo dokumente, ki so pogoj in rezultat raziskovalne ter pedagoške dejavnosti univerze. Najbrž je smiselno vsake toliko časa premisliti o posodabljanju knjižničnega sistema UL, da pa je vsega kriva le slaba organizacija, v tem dr. Žaucerju ne morem pritrditi. Upam le, da bo univerza z »močno voljo« (brez denarja?) odpravila lokacijsko razpršenost fakultet, fakultetnih služb (tudi npr. računovodskih, tajniških, vzdrževalnih ...) in fakultetnih knjižnic, da bo zagotovila svojim zaposlenim primerne prostore. Naj reorganizacija ne pomeni podiranja knjižničnega sistema, v katerem ima spravljene svoje največje dragocenosti in razlog svojega obstoja. Univerze brez knjižničarjev ni in tudi bogate Slovenije ne.

mag. Hedvika Pavlica Kolman, bibl.,
Sekcija za visokošolske knjižnice pri ZBDS


Nobene zveze nimam s knjižničarstvom, jezi pa me vsak tak javen poziv k zmanjšanju števila delovnih mest. Zmanjševanje zaposlitev štejem za najbolj enostaven način, neoliberalni, za doseganje večjih profitov ali, kar je isto, za zniževanje stroškov. To zna vsak, še tako neizobražen, kaj naj rečem, da ne bom katerega poklica užalil, na katerem koli delovnem področju.

Od tako ostrega kritika, menda tudi utemeljenega, gledano iz gospodarske polomije Slovenije, bi pričakoval – kako najti več delovnih mest, ne pa jih zmanjševati. Avtor je to prepotrebno dejstvo povsem spregledal, spet v stilu manj pametnih in manj pogumnih. Sprašujem ga in vse odločujoče, kje naj se čedalje več povpraševalcev po delu (rast prebivalstva!) zaposli, če bomo še kar naprej udrihali po javnem sektorju? V proizvodnji dnevno kopnijo delovna mesta, izhod je v storitvah in mnogoštevilnih prostočasovnih dejavnostih, torej tudi v javnem sektorju. Proizvodnost dela že lep čas presega naše potrebe, kapital pa tega ne zna – in noče – uvideti, sprejeti. Status quo par excellence! Rešitve tega problema v svetu vidim v skrajševanju delovne obveznosti, recimo, 30 ur na teden, in v povečevanju obratovalnega časa (trgovine, avtor omenja CTK do polnoči …). Resno se vsiljuje tudi univerzalni temeljni dohodek za vse državljane, z vsemi slabimi in dobrimi posledicami. Kajpak so vse te rešitve »v škodo« kapitala in finančnih trgov. Ti ljudje, ki imajo denar in moč nas peljejo v nevarne vode, vsaj to je moč napovedati. Malo je upanja, da bi se nas usmilili, to jim je že a priori tuje, in znižali svojo nenasitnost ter namesto tega znižali delovno obveznost.

Razvoja seveda ni mogoče ustaviti. Ta je največji »krivec« za izginjanje dela in če bi kapital obrzdal vsaj malo svojo pohlepnost, bi se svet še nekaj časa veselo vrtel. In seveda bolj kvalitetno, udobno, kar nam daje razvoj. Ja, pravim še nekaj časa; tudi če bi se to zgodilo, se trenda rasti takorekoč še dotaknili nismo. Smo šele na stopnji, kako obdržati trend 19. stoletja, kapitalizem; da pa bi ukrepali, pa ne nujno radikalno, kako doseči trajno rast, je pa šele v teoretičnih povojih najbolj pronicljivih osebkov te Slovenije in širše.

Delo torej postaja oziroma je najbolj iskana vrednota, posledično so tisti, ki ga še imajo in iskalci v čedalje hujših stiskah (čudoviti humus za mobing). Napovedovati, kako se bo to izšlo, je vedeževanje. Kljub jasnim ugotovitvam, da je tako stanje nenormalno, nevzdržno, da se zdaj okoli tega oglaša tudi EU, upanja na bistveno spremembo na boljše ni videti.

Teh nekaj misli ob predlogu avtorja po znižanju števila knjižničarjev nikakor ni za današnjo rabo; tudi zato ne, ker se spravlja na našo kulturo, izobraženstvo in nas poleg mednarodnih korporacij sili v nižji izobrazbeni nivo – kar že ves čas počne politika po domačem in tujem diktatu: zniževanje stroškov, pritiski na plačevanje visokega šolstva in, končni cilj, ameriška reprodukcija elit, ki se s plačevanjem študija kot taka ohranja. Tja, na žalost, gremo, ker nimamo hrbtenic.

Herman Graber,
Ljubljana

Posted by na dan Ni komentarjev:
oznake: , ,

27.2.15

Je visokošolsko knjižničarstvo pri nas res tako slabo organizirano?

Pogosto ugotavljamo, da je javnost o slovenskem knjižničarstvu premalo obveščena in da se knjižnice v medijih ne pojavljajo dovolj, da torej premalo naredijo za svojo promocijo. Za visokošolske knjižnice velja to morda še nekoliko bolj, kot za splošne knjižnice. Pred nekaj dnevi pa so zopet zablestele v dnevnem tisku. V Sobotni prilogi Dela je 21. februarja (v rubriki Prejeli smo) upokojeni direktor Centralne tehniške knjižnice v Ljubljani dr. Matjaž Žaucer objavil pismo z naslovom »Javno opozorilo na slabo organizacijo slovenskega visokošolskega knjižničarstva«. Avtorjev način in argumentacija nekoliko presenečata in težko se je otresti vtisa, da je osnovni namen objave tendenciozno "prepričevanje" nepoznavalcev (vendar odločevalcev) in javnosti prav v trenutku, ko so v pripravi ali že razpravi, in kmalu bodo v potrjevanju, nekateri za visokošolsko knjižničarstvo usodno pomembni dokumenti, predvsem imam v mislih zakon o univerz/visokem šolstvu, statut Univerze v Ljubljani, Zakon o knjižničarstvu in gotovo se bi našlo še kaj. Tudi zato, ker v naslovu napoveduje slovensko visokošolsko knjižničarstvo, v besedilu pa se omejuje zgolj na knjižnice Univerze v Ljubljani vključno s CTK-jem in NUK-om. Vendar se tukaj ne bom spuščal v ocenjevanje prispevka ali razpravo, kaj šele polemiko z avtorjem, prej bi želel slišati in brati vaša mnenja bodisi za ali proti, predvsem argumentirana, upam pa tudi, da se bo v kratkem v časopisju oglasil tudi kakšen bolj uraden in tehten odgovor.

V nadaljevanju navajam objavo v celoti.

Delo, Sobotna priloga, 21.02.2015

Prejeli smo

Javno opozorilo na slabo organizacijo slovenskega visokošolskega knjižničarstva

Slovenci se radi zgledujemo po zahodnoevropskih državah, radi bi imeli približno enak standard, pri tem pa pozabljamo, da bi za to morali biti enako učinkoviti tako v privatnem kot javnem sektorju, oziroma v prehodnem obdobju še učinkovitejši. Dotaknil se bom le visokošolskega knjižničarstva, ki ga iz dvajsetletne delovne prakse dobro poznam.

Leta 2003 sem napravil primerjavo slovenskega knjižničarstva z evropskim s pomočjo evropske študije LibEcon, ki je imela namen posneti in nadzorovati ekonomiko evropskih knjižnic (http://cordis.europa.eu/result/rcn/80169_en.html). Iz primerjave zaposlenih v visokošolskih knjižnicah je bilo razvidno, da je Slovenija takrat s 358 zaposlenimi na dva milijona prebivalcev za 43 odstotkov presegala povprečje tedanje stare petnajsterice držav EU (ob 18-odstotnem manjšem številu študentov in zaposlenih na visokih šolah glede na prebivalce) in za 18 odstotkov tudi povprečje tedanje nove deseterice. Trend evropskih knjižnic je bil zmanjševanje števila zaposlenih, a v slovenskih visokošolskih knjižnicah se je od takrat celo povečalo, saj jih statistika za leto 2013 beleži 367 po ekvivalentu polne zaposlitve (http://bibsist.nuk.uni-lj.si/statistika/index.php), približno 160 visokošolskih knjižničarjev je torej več od tedanjega povprečja v EU. Tudi v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) je bilo kakšnih 40 knjižničarjev več od povprečja glede na prebivalca, na bruto domači proizvod ali v razmerju do vseh slovenskih knjižničarjev. Stroški knjižničarjev so največji segment v stroških knjižnic. Če predpostavimo letni strošek na knjižničarja (brez knjižničnega gradiva) okrog 30.000 evrov, je to za 200 knjižničarjev 6 milijonov evrov na leto. V desetih letih bi namesto teh stroškov zgradili že lepo novo knjižnico!

Da je mogoče zmanjševati število zaposlenih, sem pokazal v osemnajstih letih vodenja Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani (CTK). Število zaposlenih sem zmanjšal za približno četrtino in to na mehak način, ne da bi odpustili enega samega stalno zaposlenega delavca in ob prevzemu novih nalog Nemške čitalnice, nekdanjih specializiranih centrov za elektrotehniko in strojništvo, nabave elektronskih revij za večino slovenskih uporabnikov ter ob preselitvi v tretjino večje prostore. To sem naredil iz družbene in vodstvene odgovornosti, brez zunanjih pritiskov in še pred krizo. CTK je s to prakso nadaljeval vse do danes, ko je knjižnica v času največje ekonomske krize ob nadaljevanju trenda zmanjševanja števila zaposlenih podaljšala svoj delovni čas za 20 odstotkov, to je vse do polnoči. Najpomembnejšo storitev CTK, to je skupno izvajanje postopkov javnih naročil nabave elektronskih revij za večino slovenskih visokošolskih in raziskovalnih organizacij, smo organizirali na precej cenejši način, kot ga je hotel NUK s svojim projektom COSEC. Stalno smo opozarjali na nujnost racionalizacije dela knjižničarjev, na predrago zahtevano obdelavo gradiva, saj nas je vpis vsake nove knjige v katalog COBISS stal v povprečju približno enako kot nakup knjige. NUK in Institut informacijskih znanosti (IZUM) sta postavila zahtevnejše standarde, kot so minimalni mednarodni. Knjižničarji so pridni in si vedno najdejo delo, le obubožana Slovenija to težko plača. Odpori do zmanjševanja števila zaposlenih so bili vedno zelo veliki (ne le znotraj CTK), opozarjanje na preveč zaposlenih v času pred krizo pa tako nesprejemljivo, da mi v knjižničarski srenji niso hoteli objaviti dveh člankov »Slovensko nacionalno in visokošolsko knjižničarstvo« in »Predlog reorganizacije knjižničnega sistema Univerze v Ljubljani«. Odpor do reorganizacije sem čutil zlasti pri nekaj zaposlenih v NUK, ker so pretirano prikazovali svojo univerzitetno dejavnost in to zato, ker so vedeli, da nove palače ne bodo mogli zgraditi le iz resorja kulture, kamor nacionalna funkcija spada. Pri tem pa niso bili pripravljeni podaljšati časa odprtja velike čitalnice, kar bi koristilo študentom.

Na Univerzi v Ljubljani je zaposlenih približno 210 knjižničarjev. Prikladni izgovori za tako veliko število zaposlenih so lokacijska razpršenost članic Univerze, neprimerni prostori knjižnic itd. Vendar je glavni vzrok za tako stanje, kot sem ga spoznal iz mnogih razgovorov z rektorji, dekani in predstojniki, njihova nepripravljenost ali celo nemoč, da bi se lotili zahtevne reorganizacije. Primeri zamujenih priložnosti za skupno knjižnico so npr. gradnja bližnjih zgradb za Ekonomsko fakulteto, Fakultete za družbene vede in Fakultete za upravo. Drug primer je razdružitev nekdanje Fakultete za naravoslovje in tehnologijo, ko ne bi bilo potrebno razdružiti vseh knjižnic. Kako dolgo bomo še morali davkoplačevalci plačevati za močno pretirano število knjižničarjev na Univerzi v Ljubljani?

Finančna kriza je nevarnost in hkrati priložnost za spremembe in reorganizacije. Univerza si avtonomno ureja tudi knjižničarstvo, dokler pa bodo knjižničarji podrejeni fakultetam in oddelkom, ter dokler bo država to plačevala, ne bo bistvenih sprememb. Knjižnični sistem je relativno zaprt, zato znotraj njega ni pričakovati izvedljivih rešitev problema. Problem tudi ni hitro rešljiv, šele z močno voljo na nivoju Univerze bi se ga dalo postopoma reševati v smeri racionalnejše organizacije delovanja knjižnic ob ohranjanju sedanjega nivoja storitev ter vpeljevanju novih.

dr. Matjaž Žaucer,

Ljubljana

Vir: Pinterest

Posted by na dan 3 komentarji:
oznake: , ,
Naročite se na: Objave (Atom)