27.2.15

Je visokošolsko knjižničarstvo pri nas res tako slabo organizirano?

Pogosto ugotavljamo, da je javnost o slovenskem knjižničarstvu premalo obveščena in da se knjižnice v medijih ne pojavljajo dovolj, da torej premalo naredijo za svojo promocijo. Za visokošolske knjižnice velja to morda še nekoliko bolj, kot za splošne knjižnice. Pred nekaj dnevi pa so zopet zablestele v dnevnem tisku. V Sobotni prilogi Dela je 21. februarja (v rubriki Prejeli smo) upokojeni direktor Centralne tehniške knjižnice v Ljubljani dr. Matjaž Žaucer objavil pismo z naslovom »Javno opozorilo na slabo organizacijo slovenskega visokošolskega knjižničarstva«. Avtorjev način in argumentacija nekoliko presenečata in težko se je otresti vtisa, da je osnovni namen objave tendenciozno "prepričevanje" nepoznavalcev (vendar odločevalcev) in javnosti prav v trenutku, ko so v pripravi ali že razpravi, in kmalu bodo v potrjevanju, nekateri za visokošolsko knjižničarstvo usodno pomembni dokumenti, predvsem imam v mislih zakon o univerz/visokem šolstvu, statut Univerze v Ljubljani, Zakon o knjižničarstvu in gotovo se bi našlo še kaj. Tudi zato, ker v naslovu napoveduje slovensko visokošolsko knjižničarstvo, v besedilu pa se omejuje zgolj na knjižnice Univerze v Ljubljani vključno s CTK-jem in NUK-om. Vendar se tukaj ne bom spuščal v ocenjevanje prispevka ali razpravo, kaj šele polemiko z avtorjem, prej bi želel slišati in brati vaša mnenja bodisi za ali proti, predvsem argumentirana, upam pa tudi, da se bo v kratkem v časopisju oglasil tudi kakšen bolj uraden in tehten odgovor.

V nadaljevanju navajam objavo v celoti.


Delo, Sobotna priloga, 21.02.2015

Prejeli smo

Javno opozorilo na slabo organizacijo slovenskega visokošolskega knjižničarstva

Slovenci se radi zgledujemo po zahodnoevropskih državah, radi bi imeli približno enak standard, pri tem pa pozabljamo, da bi za to morali biti enako učinkoviti tako v privatnem kot javnem sektorju, oziroma v prehodnem obdobju še učinkovitejši. Dotaknil se bom le visokošolskega knjižničarstva, ki ga iz dvajsetletne delovne prakse dobro poznam.

Leta 2003 sem napravil primerjavo slovenskega knjižničarstva z evropskim s pomočjo evropske študije LibEcon, ki je imela namen posneti in nadzorovati ekonomiko evropskih knjižnic (http://cordis.europa.eu/result/rcn/80169_en.html). Iz primerjave zaposlenih v visokošolskih knjižnicah je bilo razvidno, da je Slovenija takrat s 358 zaposlenimi na dva milijona prebivalcev za 43 odstotkov presegala povprečje tedanje stare petnajsterice držav EU (ob 18-odstotnem manjšem številu študentov in zaposlenih na visokih šolah glede na prebivalce) in za 18 odstotkov tudi povprečje tedanje nove deseterice. Trend evropskih knjižnic je bil zmanjševanje števila zaposlenih, a v slovenskih visokošolskih knjižnicah se je od takrat celo povečalo, saj jih statistika za leto 2013 beleži 367 po ekvivalentu polne zaposlitve (http://bibsist.nuk.uni-lj.si/statistika/index.php), približno 160 visokošolskih knjižničarjev je torej več od tedanjega povprečja v EU. Tudi v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) je bilo kakšnih 40 knjižničarjev več od povprečja glede na prebivalca, na bruto domači proizvod ali v razmerju do vseh slovenskih knjižničarjev. Stroški knjižničarjev so največji segment v stroških knjižnic. Če predpostavimo letni strošek na knjižničarja (brez knjižničnega gradiva) okrog 30.000 evrov, je to za 200 knjižničarjev 6 milijonov evrov na leto. V desetih letih bi namesto teh stroškov zgradili že lepo novo knjižnico!

Da je mogoče zmanjševati število zaposlenih, sem pokazal v osemnajstih letih vodenja Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani (CTK). Število zaposlenih sem zmanjšal za približno četrtino in to na mehak način, ne da bi odpustili enega samega stalno zaposlenega delavca in ob prevzemu novih nalog Nemške čitalnice, nekdanjih specializiranih centrov za elektrotehniko in strojništvo, nabave elektronskih revij za večino slovenskih uporabnikov ter ob preselitvi v tretjino večje prostore. To sem naredil iz družbene in vodstvene odgovornosti, brez zunanjih pritiskov in še pred krizo. CTK je s to prakso nadaljeval vse do danes, ko je knjižnica v času največje ekonomske krize ob nadaljevanju trenda zmanjševanja števila zaposlenih podaljšala svoj delovni čas za 20 odstotkov, to je vse do polnoči. Najpomembnejšo storitev CTK, to je skupno izvajanje postopkov javnih naročil nabave elektronskih revij za večino slovenskih visokošolskih in raziskovalnih organizacij, smo organizirali na precej cenejši način, kot ga je hotel NUK s svojim projektom COSEC. Stalno smo opozarjali na nujnost racionalizacije dela knjižničarjev, na predrago zahtevano obdelavo gradiva, saj nas je vpis vsake nove knjige v katalog COBISS stal v povprečju približno enako kot nakup knjige. NUK in Institut informacijskih znanosti (IZUM) sta postavila zahtevnejše standarde, kot so minimalni mednarodni. Knjižničarji so pridni in si vedno najdejo delo, le obubožana Slovenija to težko plača. Odpori do zmanjševanja števila zaposlenih so bili vedno zelo veliki (ne le znotraj CTK), opozarjanje na preveč zaposlenih v času pred krizo pa tako nesprejemljivo, da mi v knjižničarski srenji niso hoteli objaviti dveh člankov »Slovensko nacionalno in visokošolsko knjižničarstvo« in »Predlog reorganizacije knjižničnega sistema Univerze v Ljubljani«. Odpor do reorganizacije sem čutil zlasti pri nekaj zaposlenih v NUK, ker so pretirano prikazovali svojo univerzitetno dejavnost in to zato, ker so vedeli, da nove palače ne bodo mogli zgraditi le iz resorja kulture, kamor nacionalna funkcija spada. Pri tem pa niso bili pripravljeni podaljšati časa odprtja velike čitalnice, kar bi koristilo študentom.

Na Univerzi v Ljubljani je zaposlenih približno 210 knjižničarjev. Prikladni izgovori za tako veliko število zaposlenih so lokacijska razpršenost članic Univerze, neprimerni prostori knjižnic itd. Vendar je glavni vzrok za tako stanje, kot sem ga spoznal iz mnogih razgovorov z rektorji, dekani in predstojniki, njihova nepripravljenost ali celo nemoč, da bi se lotili zahtevne reorganizacije. Primeri zamujenih priložnosti za skupno knjižnico so npr. gradnja bližnjih zgradb za Ekonomsko fakulteto, Fakultete za družbene vede in Fakultete za upravo. Drug primer je razdružitev nekdanje Fakultete za naravoslovje in tehnologijo, ko ne bi bilo potrebno razdružiti vseh knjižnic. Kako dolgo bomo še morali davkoplačevalci plačevati za močno pretirano število knjižničarjev na Univerzi v Ljubljani?

Finančna kriza je nevarnost in hkrati priložnost za spremembe in reorganizacije. Univerza si avtonomno ureja tudi knjižničarstvo, dokler pa bodo knjižničarji podrejeni fakultetam in oddelkom, ter dokler bo država to plačevala, ne bo bistvenih sprememb. Knjižnični sistem je relativno zaprt, zato znotraj njega ni pričakovati izvedljivih rešitev problema. Problem tudi ni hitro rešljiv, šele z močno voljo na nivoju Univerze bi se ga dalo postopoma reševati v smeri racionalnejše organizacije delovanja knjižnic ob ohranjanju sedanjega nivoja storitev ter vpeljevanju novih.

dr. Matjaž Žaucer,

Ljubljana


Vir: Pinterest

3 komentarji:

  1. Ojej. Korifeje se oglašajo iz varnega zavetja. Verjetno so kje že kake kadrovske redundance in možnosti boljše organizacije ampak takole poenostavljeno postavljanje vseh zadev na isti imenovalec (skupaj z nekaterimi ciničnimi in podcenjujočimi vložki ter veliko mero osebne užaljenosti) žal ne priča o ne vem kakšni avtorjevi strokovnosti in progresivnosti, o dobronamernosti zapisanega pa sploh ne velja zgubiti ene same besede..

    OdgovoriIzbriši
  2. Ah, knjižničarji, spet se prerekate, spet CTK atakira univerzo in NUK, spet se bo smejal tretji, ko se dva prepirata. Ko smo že pri denarju, kakih dvajset let je že CTK na elitni lokaciji skoraj v samem Cankarjevem domu, koliko je doslej šlo za najemnine?
    Pa lep pozdrav, Davkoplačevalec, hvaležni uporabnik nekaj knjižnic ljubljanske Univerze

    OdgovoriIzbriši
  3. Sem vesel, da so se tako vsebina kot prvi odzivi na članek dr. Žaucerja, ki je bil izvirno objavljen v Delovi prilogi, preselili v strokovno medijsko okolje. Deloma sem tega vesel zavoljo tega, ker se mi zdi nepotrebno, da se prispevki s tako vsebino objavljajo v medijskem okolju, kjer prehitro pridobijo privoščljivo konotacijo »pa se spet kregajo« ali pa novice nekoristno narastejo do senzacionalističnega prerekanja in zgražanja, kot ga je prav nedavno izzvala Supervizorjeva zgodba. Bolj kot to mi je pomembno, da se na zapis v spletnem mediju lahko na kritična stališča odzovejo tako oni, ki bodo vsebinsko prispevali k razpravi in tudi laiki (sam se oglašam v tej vlogi), ker imamo morda dodatna vprašanja ali pa koristno uporabniško izkušnjo. In zakaj zagovarjam prav spletno okolje: kot rečeno to dopušča nemoteno repliciranje in na drugi strani odprtodostopno razširjanje vsebin. Preden nadaljujem, naj vendarle ponovim svoje ljubiteljsko ozadje, ker bo to opravičilo moje morda napačno presojanje obravnavane teme.
    Za razliko od nekaterih drugih replik se mi sploh ne zdi napak, da se je avtorjev kritični zapis pojavil, kakršnikoli so že očitani razlogi, zakaj je nastal. Da je v vsaki storitveni dejavnosti mogoče kakšno reč popraviti, se najbrž vsi strinjamo. Če nas k temu pozove nekdo, ki ima dolgoletne izkušnje z delom v področju, je tudi dobrodošlo, ne glede na to, da so nekateri razlogi za opazovane rešitve danes najbrž drugačni kot so bili pred leti. Sam se zelo nagibam k rešitvam, ki na videz zagovarjajo centralizacijo, pa ne zaradi primesi avtoritarnosti, ampak ker nam zlasti sodobne tehnologije ob sicer večji organizacijski osrednjosti (in zato boljši usklajenosti) vendarle omogočajo učinkovito razpršenost učinkov. Številčnost kadrov se mi ne zdi tolikšen problem, če bi to istočasno pomenilo tudi popestritev vsebinskih kompetenc in učinkovitejše »propedevtično« delovanje sodelujočih profesionalnih profilov. Zdi se mi, da so sedanji koncept CTK, njihova želja iskanja novih izzivov in izrazita naklonjenost uporabnikom primeri dobre prakse. Kot uporabnik pa bi si želel občutiti več sodelovanja med deležniki ne zgolj ene univerze, ampak vseh slovenskih institucij in njihovih parcialnih kapacitet (vseh slovenskih visokih šol in inštitutov, NUK, CTK, IZUM, ARNES…) na nalogah, ki so bile včasih bolj bibliotekarske, danes pa so izrazito informatološke in jih zahtevajo sodobne oblike izobraževanja. Kar namreč na vseh naših univerzah pogrešam je, da bi v večji meri v učne procese vključevali sodobne tehnološke rešitve, kar pa seveda na eni strani zahteva večje sodelovanje (osredinjenost) in že omenjeno profesionalno pestrost ponudnikov storitev.

    OdgovoriIzbriši