Strani

17.1.12

Kopiraj, prilepi, išči. 63 tisoč krat.

V soboto, 14. januarja, je Društvo šolskih knjižničarjev Slovenije (www.dsks.si) organiziralo predavanje na temo inventure v šolski knjižnici. Na predavanju je bila prisotna tudi predstavnica NUKa, ki je povedala, da je v lanskem letu 39 šolskih knjižnic odpisalo 63 tisoč enot. Vse te enote je potrebno ročno preveriti ali NUK ima izvod ali ne, tako, da je potrebno vsak naslov poiskati v lokalni bazi. Pri tem pa si najraje pomagajo z metodo kopiraj-prilepi. Torej kopirajo podatek iz seznama, prilepijo v iskalnik in pogledajo zadetke.

Ni težko izračunati koliko dela to predstavlja. IZUM uporablja za vsako stvar enoto mere ČM (človek-mesec), kar bi skoraj rekel, da tu ustreza.
Veliko šolskih knjižnic zadnja leta dela inventuro pravzaprav prvič (odkar knjižnica obstaja), kar pomeni, da imajo veliko pogrešanega gradiva, pa tudi zastarelega ni tako malo. 63 tisoč enot je takih, ki so bile izločene kot zastarele, ne kot uničene ali pogrešane, ki jih je običajno neprimerno več.
Poleg tega, šolske knjižnice imajo najraje inventuro okrog novega leta ali pa čez poletje, ko je knjižnica zaprta. To pomeni, da ti seznami ne prihajajo enakomerno razporejeni čez celo leto, pač "v rafalih". Vem, ker se pri marsikateri (če že ne vsaki) inventuri zgodi najmanj en telefonski klic, raje dva ali pa tri.

Po informacijah, ki jih imam, je bila izrečena opazka, da izpis zastarelega gradiva, ki pošiljajo šolske knjižnice NUKu "ni dober", pri tem pa se je pokazalo izpis iz 2009.

Najprej naj povem, da se z opazko strinjam. Izpis, ki ga dobi NUK ni izpis, ki bi bil kdajkoli izdelan za NUK. To je izpis za inventarno knjigo, edini dokument, ki ga šolska knjižnica mora imeti tudi v tiskani obliki. Da nekdo iz tega naredi izpis ali seznam za NUK, mora poznati nekaj "trikov". Kaj kdo zna, je odvisno od uporabnika, katere informacije NUK potrebuje, pa je tudi stvar ugibanja. Zato se pošilja kar izpis za inventarno v pdf obliki.

Seveda iz uporabniškega stališča bi bilo najlažje, če bi obstajal gumb ali menijska postavka, ki bi ob kliku samodejno poslala poročilo na pravi naslov v pravi obliki. Morda niti to ne, morda bi aplikacija to kar poslala takoj ob zaključku inventure. In to je nekaj, kar se je skušalo doseči že dlje časa.

Pogovor na zadnjem sestanku na NUKu, morda leto, dve nazaj, je tekel pravzaprav širše: NUK naj šolskim knjižnicam dovoli prost dostop do svojih bibliografskih zapisov. (To je že storila Bevkova knjižnica iz Nove Gorice, pa se je izkazalo, da ne obstaja meni znan način, kako bi se to potem izpeljalo še v praksi.) Šolske knjižnice pa naj v zameno pošiljajo NUKu seznam odpisov v točno definirani in strojno čitljivi obliki. NUK potem lahko s posebno aplikacijo ali modulom primerja te zapise s svojo lokalno bazo. Ker nihče se ni spraševal _zakaj_ bi sploh uporabljali ročni sistem kopiraj-prilepi, če se lahko definira in zahteva nek standard, protokol.
Dalje, šolske knjižnice bi lahko po podobnem principu posredovale statistične podatke. Bilo bi se potrebno dogovoriti katere, uskladiti določene šifrante (kot npr. vrste gradiva), knjižnicam pokazati kako se te podatke pravilno uporablja (recimo določiti samo en veljaven način kako označevati strokovno gradivo; nekaj takega se je že doseglo pri učbeniškem skladu) in počasi bi to lahko bil avtomatizem, sprožen na zahtevo NUKa. Preprosta poizvedba/zahtevek v sistem, ki ne zahteva ne vprašalnikov, ne angažiranje knjižničarja.

Bibliografske zapise novih knjig so šolske knjižnice do leta 1999 (če se ne motim) redno prejemale na disketah. Potem se je diskete ukinilo, ker je bilo menda rečeno, da je itak sedaj vse dostopno preko COBISSa, preko spleta. Pa vendarle še danes temu ni tako. Zato je bila želja, da se sistem (na sicer modernejši način) ponovno uvede. Preko ZBDS, preko Društva šolskih knjižničarjev, preko mailov, preko modula na spletni strani NUKa,... karkoli.
Nikakor pa preko komercialnega ponudnika. Komercialni ponudnik se ni(smo) hotel mešati v to, ker to je stvar med državno inštitucijo in državnimi inštitucijami. In mora biti neodvisno od programske opreme ter ne more biti predmet trgovanja. Če ne drugega, vsaj tisti seznami novosti in knjig v tisku naj bodo na spletni strani še v strojno čitljivi obliki z jasno določenimi pogoji uporabe. To bi prišlo prav tudi spletnim knjigarnam, ne le šolskim knjižnicam in dobili bi poenoten sistem. Pa ni šlo. Po več mesecih čakanja je bil postopek ustavljen.
Objava Slovenske bibliografije (v končno pravem formatu) je bila kot da bi se zgodil veliki čudež. A izkazal se je za fatamorgano, ker je NUK prepovedal uporabo teh zapisov, tudi izključno za potrebe šolskih knjižnic. Najprej so strojno čitljive formate umaknili, nato pa vrnili v obliki slike, kjer se ne da uporabiti kopiraj-prilepi (enako kot COBISS). Za vsak slučaj.
Čemu drugemu služi strojno čitljiv format končnemu uporabniku kot pa strojnemu branju, mi ni najbolj jasno.

Poslovni svet že dolgo časa uporablja izmenjavo podatkov kot sistem komunikacije in poslovanja. Tega ne pozna zgolj DURS, AJPES in drugi, pač pa tudi podjetja, ki imajo to urejeno med poslovalnicami, pa tudi interno, med različnimi aplikacijami, ipd. Brez tega Mercatorja danes ne bi bilo, ker bi bilo nemogoče ročno obdelovati tolikšno količino podatkov.
Če vzamem primer samo neke pekarne. Oni dobijo zahtevo "15 štruc tega in tega kruha za ta in ta market, za ta in ta dan ob taki in taki uri". Da, uri, ker kruh se dostavlja več krat na dan, da je čim bolj svež. Takih postavk dobijo okrog 450 tisoč mesečno! Ena pekarna, en proizvodni obrat. Vso srečo želim pri kopiranju in lepljenju!

Ampak v knjižničarstvu je kopiraj-prilepi očitno vrhunec tehnologije za tistih nekaj naprednejših uporabnikov. Tipkanje, prepisovanje je bolj v modi.
Recimo na NUKu nekoga plačujem (da, jaz, vi, vsi mi), da vpisuje bibliografske podatke o knjigah. Nekoga, da izdeluje CIPe. Nekoga, da iz tega dela poizvedbe v COBISS in objavlja seznam novosti in seznam knjig v tisku na njihovi spletni strani. Te poizvedbe dajo standardiziran rezultat v ISBD obliki, objavljen redno na spletni strani, ki pa je dober samo za kartončke, ne za strojno obdelavo. Ker neumen program ne more iz tistega šmorna razbrati kaj je naslov, kaj je avtor, kaj založba in podobno.

Tista polovica šolskih knjižnic, ki nima pridruženega članstva pa te podatke vpisuje potem ročno. Kopiraj-prilepi, če se znajdejo, še raje pa brez tega in "po občutku". Takem, ki nima neke podpore v obliki formalne bibliotekarske izobrazbe. In isti naslov se tako vnaša 200, 300, 400 krat, vsakič malce drugače. (Ena od opazk na predavanju je bila kako so iskali nek naslov, domnevno letnik 1986, pa se je na koncu izkazalo, take knjige sploh nikoli ni bilo in da je bil v resnici letnik 87. Ja ljubi Bog, verjetnost da se pri pisanju zatipkaš je taka in taka. Sedaj pa jo pomnoži še s 400!)
To zapravljanje časa plačajo šole, kar plačajo občine, kar plačajo... samo malo... spet plačujem jaz, vi, mi...

Pridruženo članstvo je, mimogrede, bilo ukinjeno leta 2008. Ni bilo ukinjeno tistim knjižnicam, ki so ga že imele, le novih članov se ne sprejema več. IZUM navaja na svoji spletni strani kot razlog, da se je pridruženo članstvo v preteklosti ponujalo to, da bi čim več naslovov v katalogu knjižnic imelo vpisan podatek COBISS ID, s katerim bi lahko identificirali naslov, ter na osnovi tega podatka uvozili kataloge v njihovo bazo. Zato torej, da bi šolske knjižnice lažje prešle od drugega ponudnika (neprijetno prostega trga) k njim. A ker se to ni zgodilo, pojavil se je spet nek drug komercialni sistem, so, kot pravijo, to možnost ukinili. Vse sile so pohvalno usmerili v modernizacijo sistema (pojavil se je tudi modernejši spletni vmesnik po več kot desetletju(?) črvičkov) in očitno tudi varovanju bibliografskih zapisov, ki so jih knjižnice (menda tudi kot javno dobro) pridno vnašale 30 let. Sile so torej usmerili v zapiranje sistema (ali si v njemu v celoti ali pa sploh nisi). V času, ko se vse vedno bolj odpira, podaki vedno bolj izmenjujejo, sistemi vedno bolj sodelujejo, so oni šli kontra smer. Kot da sistem ne bi bil nič vreden brez ekskluzive nad podatki njihovih članov. Mislim, da če je nekaj dovolj dobro, se drugih ni potrebno bati, ali pač? Kaj pa sodelovanje? Je kdo kdaj slišal za to? Obstaja ta beseda v Bibliografskem terminološkem slovarju?

Še več, na njihovem mestu bi stvar popolnoma odprl. In to brezplačno, da pridobim čim več članov. Izgubil bi 60 tisoč valutnih razlogov letno, a to bi bila kaplja v morje proti ostalemu in to za nekaj kar me ne bi stalo nič (poizvedbe v bazo brez skrbi, da ne stanejo 200 EUR letno). Z leti bi se staro gradivo z nepopolnimi podatki izločalo, novo pa bi imelo vse potrebne podatke, da bi avtomatiziran prehod bil možen, če bi knjižnica tako želela ali pa če bi se pojavila takšna zahteva. Danes to ni možno, saj večina pridruženih članov ima možnosti identifikacije kvečjemu 30 do 40 odstotkov gradiva, ker je članstvo prišlo prepozno in ker ne traja dovolj dolgo.
Potrebna bi bila določena mera norosti, da se nekdo, ki v knjižnici dela 20 ali 30 % svojih ur (in še to morda samo za nekaj let, preden ga zamenjajo), ostalo pa uči fiziko ali nemščino, sedaj odloči, da se loti vsega vpisovati na novo.

A da se vrnem k temi. Ker pri ročnemu delu v stotinah šolskih knjižnic nihče ne prepisuje COBIS IDja, pa tudi ne ISBNja (slednjega ker ne vedo, da ga lahko preprosto preskenirajo s čitalcem črtne kode), potem nimamo v njihovem katalogu nobenega dovolj zanesljivega podatka, da bi lahko strojno unikatno identificirali zapis. (ISBN + Leto izdaje bi lahko bil precej dober približek COBISS ID-ju.) In posledično dobimo na drugi strani potrebo po tistem ročnem delu, 63 tisoč krat letno.
Kdo ali kaj je tu kriv sedaj? Slab izpis?

Šolske knjižnice bi lahko sicer že ta trenutek dajale sezname v pravi obliki (to je bilo možno že leta 2007, ko so prvič množično prehajale na nov sistem), vendar tega ne znajo in tudi ne vedo kaj sploh poslati. In resnici na ljubo, jih tudi ne kaj dosti briga. Obstajajo nujnejši problemi, ki jih je potrebno razčistiti znotraj knjižnic. In dokler se to ne reši, bodo na NUKu morali uporabljati kopiraj-prilepi, ne glede na to kako dober seznam dobijo. Kar niti ni tako grozno kot se sliši. Ker enako počnejo tudi s seznami, ki jih dobijo od knjižnic, ki so polnopravne članice COBISSa. Pričakoval bi, da je v tem primeru postopek popolnoma avtomatiziran. Pa zgleda ni.

A tisti "magični" gumb je tudi že pripravljen. Le informacija (do katere se je bilo potrebno dokopati po čudnih ovinkih) kaj poslati, je na koncu prišla vendarle prepozno za trenutno aktualno verzijo programa. A to je sedaj rešeno. In to ne kot slika v COMARC formatu. Ampak če so na NUKu lahko čakali toliko let, lahko počakajo tudi kak mesec več. Konec koncev, sedaj lahko uporabljajo vsaj kopiraj-prilepi, zadnji krik knjižničarske tehnologije; s tiskanega papirja se to prej sploh ni dalo.

A da zaključim bolj pozitivno in poetično. Informacija je vendarle prispela, komunikacija se je zgodila, blokada je bila prebita in vedro je začelo počasi puščati vodo. Kapljice, pa vendarle. In morda bo to nekega dne prineslo nekaj s čimer bodo vsi zadovoljni. Tudi tisti, ki tega (še) ne vidijo v tej luči.

No, če pa ne, tudi prav. Vsak problem se da rešit na več kot en način. Stvar je samo v tem, da izbereš rešitev oz. pot, ki je glede na okoliščine najbolj primerna. A v tem primeru imamo manjši minus. Če je rešitev uspešna, potem bodo tisti, ki jih je rešitev obšla prej ali slej prisiljeni nekomu razložit zakaj so sploh tam. In minus, seveda, magično zgine tisti moment, ko se z njim nehamo obremenjevat.

10 komentarjev:

  1. http://www.bl.uk/bibliographic/datafree.html

    OdgovoriIzbriši
  2. http://www.bl.uk/bibliographic/datafree.html

    OdgovoriIzbriši
  3. Marko, neizmerno imam polepšan dan, ko na Biblioblogu berem tvoj prispevek. Ne utihni, prosim, piši naprej, pripoveduj nam, kaj in kako. Niti tega se nisem domislila, da bi ISBN preskenirala :( Takih trikov si želim še veliko. Če nič drugega, si zelo želim novih znanj, spretnosti... Ali se šolski knjižničarji počutimo malce manj vredni, nas je morda strah vseh strokovnosti, ki jih beremo na blogu, se morda v svoji knjižnici počutimo samozadostne?
    Ali pa bomo bolj korajžno stopili naproti digitalnim domorodcem, ki jih vsakodnevno srečujemo pri svojem delu?
    Vem, da nisem komentirala ravno tvojega prispevka, Marko. Vendar še enkrat: močno si želim tudi na Biblioblogu vsebin, namenjenih šolskim knjižničarjem :)
    Pa srečno!
    Nena mandelj, šolska knjižničarka

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ma hvala, Nena!
      Ne vem koliko koristne specifike za šolske knjižnice bom lahko napisal, moje področje je vendarle tehnično, vendar lahko pišem o stvareh, ki jih opazim in kot jih razumem. Čisto osebno in ni nujno, da se z njimi drugi strinjajo. To naj bi bila tudi poanta tega bloga, je bilo rečeno, da se vzpodbudi razpravo.

      Izbriši
  4. Marko, samo eno zadevo želim opozoriti - navedba, da večina knjižnic opravlja inventuro prvič, vsekakor NE SME biti resnična. Inventuro naj bi opravili vsako 5 leto (in res ne kaže niti ugibati, še manj pa v javnost dajati podatka, da katere knjižnice to pravilo kršijo).
    Tudi izobraževanje za opravljanje inventure se zato periodično ponavlja, ker je po njem precej veliko povpraševanje.
    Morda je bolje reči, da jo opravljajo prvič, od kar so na WINKNJ?
    Maja Miklič, ŠK

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Nisem rekel večina, pač pa veliko. Ampak to, da imate sedaj ta izobraževanja je pa super. Jih res potrebujejo, inventure se lotevajo s strahom in to jim pomaga.

      Izbriši
    2. Marko, NIHČE ne sme opravljati inventure letos prvič. Je v nasprotju z zakonom. Razložim, v čem je problem, ob prvi priložnosti.
      Izobraževanja se periodično izvajajo že veliko let.

      Izbriši
    3. Nihče tudi ne sme voziti več kot 50 km/h skozi naselje, ker je v nasprotju z zakonom...

      Izbriši
    4. Nad 50 pa z malo (ne)sreče radar, (zaračunana) kazen in kazenske pike.

      Izbriši
  5. Kar se tiče inventure - je to precej siva cona. Siva v smislu, da je to sicer zakonsko določilo, ki pa se ga ne upošteva zaradi mnogih razlogov. Če sem malce sarkastičen, tudi zaradi tega, ker inšpekcij ni ravno veliko. Govorim pa seveda o inventuri gradiva, da ne bo pomote.

    OdgovoriIzbriši