Besedilo o slovenskem jeziku in bibliotekarski terminologiji sem želel dopolniti s člankom v angleškem jeziku, ki ga je o tem vprašanju pred leti v ugledni ameriški reviji objavila naša kolegica Polona Vilar. Članek je v elektronski obliki dostopen v paketu revij, ki jih naroča konzorcij knjižnic Univerze v Ljubljani. Zaradi tega je dostopnost omejena prostorsko (lokacije na Univerzi v Ljubljani) ali z geslom (t.i. oddaljeni dostop za člane knjižnic UL). Ker pričakujem, da vsi bralci prispevka te možnosti ne bodo imeli, sem želel besedilo članka trajno in neomejeno "pripeti" k svojemu besedilu. Tehnično to seveda ni problem, takoj pa se seveda postavi vprašanje avtorskih pravic. Založnik je glede tega jasen, potrebuješ njihov blagoslov. Ampak odpustki niso zastonj . . . Jaz pa nočem biti pirat in spravljati avtorice v neprijeten položaj, zato se podam na trnovo pot pridobivanja dovoljenja za objavo osem let starega članka na blogu kot posameznik za akademske namene. Per aspera ad astra!
Po zagrizenem branju licenčnih pogojev (ko ugotoviš, da zna biti angleščina tudi nerazumljiva) in opredelitve avtorjevih pravic (avtorica se strinja, ampak oba skupaj ne razumeva), dvakratni izmenjavi elektronskih sporočil z uradniki, pridobivanju naročniškega uporabniškega računa in izpolnjevanju malce nelogičnega obrazca (uradnica sama pojasni, da je obrazec nov in še ni ustreznih pojasnil za uporabnike) pride trenutek resnice.
Varianta A:
Timed access, Open access (ups, še en pomen tega termina! Pomeni pa, da članek ne bo v varovanem omrežju)
Ali po slovensko: neomejen dostop, vendar samo za obdobje enega meseca
(mi nič ne pomaga, ker po enem mesecu ne nameravam ukiniti bloga)
Cena: 529 EUR
Varianta B:
Printable version, omejitev 1-100 pregledovanj
Cena: 795 EUR
(če sem optimist, bo vpogledov v članek vendarle več; naslednja kvota 101-250 pregledovanj pa je že 863 EUR in potem lestvica naprej)
Gospe na drugi strani sem razložil, da se več ne grem . . . Ko sem Poloni sporočal rezultate te povsem nepričakovane avanture, je iz previdnosti raje nisem vprašal, kolikšen del te vsote bi dobila ona kot avtorica . . . Saj ni nič kriva, samo potrudila se je in napisala fajn članek!
Groza!
OdgovoriIzbrišiČe so razjasnjeni pojmi, kako stvari potekajo v svetu tuje znanstvene literature, znanstvene politike in publiciranja - potem ni problema. Pogajati se da vedno in ljudje se tega preprosto ne zavedajo - nekdo jim dostavi račun in ga pač plačajo. V tem poslu se da marsikaj postoriti. Osebno vidim problem le pri enačenju odprtega in prostega dostopa. Neizpodbitno dejstvo je, da nekdo vedno plača. Tudi za udeležbo na konferenci o tovrstni obliki dostopa - ki vsekakor ne bo zastonj...
OdgovoriIzbrišiBolj učinkovito je neposredno komuniciranje z avtorji in prošnja za guest post!
OdgovoriIzbriši@Tilen, zapis je nastal izrecno v okviru razprav o odprtem dostopu; z ilustrativnim primerom sem hotel postaviti v apozicijo načela odprtega pristopa na eni strani in zaračunavanja založbe na drugi strani, pri čemer avtor ni "noben faktor", upam, da je to jasno iz uvodnega stavka " . . . v okvir razprav o odprtem in prostem dostopu . . . vendar na drugem bregu.", kjer je drugi breg založnik, ki se požvižga na avtorja, ko ima enkrat tekst in pogodbo v žepu (s tem ima »v žepu« tudi avtorja!). Saj tudi »v svetu« gibanje za odprti dostop kaže s prstom na zaračunavanje založnikov in popolno ignoriranje avtorjev pri delitvi tako pridobljenih sredstev. Če so pojmi res tako razjasnjeni, potem sploh ne vidim štosa v odprtem dostopu . . . In rad bi videl posameznika, ki je pri veliki založbi scenkal ceno za en sam elektronski članek in njegovo javno uporabo. Sem pa videl ljudi, ki to delajo »zastonj«, tudi knjižničarji. Ja, in plačajo se tudi prigrizki na konferencah :-)
OdgovoriIzbriši@Mitja, v tem primeru sem jaz guest blogger in hočem Polonin članek kot vsebinsko dopolnilo na hipertekstni povezavi; z avtorico sem bil dogovorjen že prej, vendar tudi ona ne more dobiti svojega članka brezplačno (razen Wordove različice) za javno rabo. Verjetno se strinjava, da povezava na »kar tako« neko wordovo datoteko ali pa na članek v renomirani in recenzirani elektronski reviji (vzporedno s tiskano) ni enakovredno.
@Janez
OdgovoriIzbrišiStvari so seveda recipročno povezane. Avtor lahko v končni fazi objavi svoj članek kar na svojem blogu in ga "brezplačno" posreduje v svet. Založniki se vse prevečkrat kažejo v negativni luči (priznam, marsikdaj upravičeno, čeprav je smešno, da se da pravzaprav precej bolje pogajati s komercialnimi ponudniki kot z močnimi društvi, kot je IEEE, kjer pogajanj praktično ni!) - dejstvo pa je, da prinesejo ogromno dodatno vrednost določenemu članku (od ustrezne recenzije do odmevnosti in še naprej...). Njihova profitna naravnanost (kar je logično) prinaša tudi pozitivne učinke: vse močnejši razvoj orodij za raziskovalce, avtorje + konkurenčnost ipd. Kar se tiče cene članka, je marsikdaj zakrito v raznih stroških, kolikšen delež pravzaprav dobi avtor, koliko recenzent, koliko administracija, koliko založnik - dejstva pa sta vsaj dva: založnik pobere levji delež + navkljub prvemu dejstvu stane članek v povprečju (odvisno seveda od revije do revije) od 1500$ naprej (članek v Nature med 10.000 in 30.000 funtov).
Kar se pa tiče štosa odprtega dostopa (ki se zopet, cinično, zelo dobro razvija tudi preko komercialnih ponudnikov znanstvene literature) pa je moje osebno mnenje naslednje:
- močan razvoj v okviru modelov avtorskih pravic;
- konkurenčni nastop nasproti klasičnemu založništvu in s tem nižanje cen tovrstne literature;
- odmevnost avtorja se poveča;
- verjetno najpomembnejši del odprtega dostopa so odprti arhivi (logika javno financiranje - javni dostop!)...
Toliko zaenkrat.
Pred nekaj dnevi je bil na blogu "Information Research - ideas and debate" objavljen prispevek Another reason for Open Access, ki povsem odraža "klimo" moje objave.
OdgovoriIzbriši