Zdaj je pravi čas . . .

Pred časom smo razpravljali o društvu, profesionalni povezanosti in pripadnosti, kaj lahko naredim(o) za društvo in kaj od njega pričakujem(o) (razprava se je sicer razvnela obrobno ob problemu zaprtja cerkljanske knjižnice, pa tudi samostojno). Dosti je bilo kritik in očitkov na delovanje in ne-delovanje društev, komisij, sekcij . . . aktivnost in neaktivnost članstva in organov, kvaliteto njihovega dela. Takrat je bila razprava bolj "akademsko" teoretična, polna ugibanj in predpostavk, ponekod najbrž malo po občutku in brez dobrih in stvarnih argumentov.

Danes se lahko naše želje in zahteve materializirajo, samo od nas je odvisno, če se res bodo. Vzporedno (in neodvisno) namreč potekata kandidacijska postopka pri ljubljanskem društvu bibliotekarjev (DBL) in slovenski zvezi – ZBDS. V obeh je potekel mandat vsem organom in prav je, da se potrudimo s kandidiranjem tistih kolegic in kolegov, za katere menimo, da so sposobni in pripravljeni potiskati ta naš voz naprej, po možnosti vsaj tako uspešno, kot so ga drugi do sedaj, ali celo uspešneje. Pravilno in profesionalno korektno bi bilo, da se v postopke evidentiranja in izbire kandidatov vključimo vsi, ki nam je kaj do profesije. Poleg kritike, ki seveda naj bo konstruktivna, naj se sedaj razpravi pridružijo še dejanja, aktivni doprinos do spreminjanja in oblikovanja tega, o čemer smo razpravljali. Kot sem omenil v razpravi že takrat – društvo samo je zgolj na papirju napisan organigram! Oživimo ga lahko samo mi, člani, s svojim lastnim strokovnim in organizacijskim delom. Samo mi mu lahko vdahnemo dušo in ga usmerimo tja, kamor želimo, da gre. Društvo bo toliko dobro ali slabo, kolikor dobro ali slabo bomo delovali v njem člani. To velja za nas vse, za vas mlajše bibliotekarje, vključno s študenti, pa še toliko bolj!