18.3.15

Predavanje Anne J. Gilliland: Reframing Archival Description in Support of Human and Civil Rights

Vljudno vabljeni na predavanje 
 Anne J. Gilliland
 profesorice na Oddelku za informacijske študije 
in 
 direktorice Centra za informacije kot dokaz 
na Fakulteti za izobraževanje in informacijske študije Kalifornijske univerze v Los Angelesu z naslovom
 Reframing Archival Description in Support of Human and Civil Rights = Preoblikovanje arhivskega popisovanja v podporo človekovim in državljanskim pravicam 

 Predavateljica bo prikazala različne in vse številčnejše kritike osnovnih načel, na katerih temelji popisovanje arhivskega gradiva ter praktične delovne predpostavke v organiziranju informacij. Ob združitvi le-teh, postanejo očitne številne težave, ki jih imajo običajni ljudje pri dostopu do arhivskega gradiva. Opozarjajo pa tudi na izgubljene, poudarjene in prikrite podatke. Na tej osnovi bo predstavila premislek o tem, kaj bi sedanja praksa popisovanja arhivskega gradiva lahko pomenila za samopodobo, identiteto in prisotnost posameznikov ali skupin v javnosti. Glede na predstavljene ugotovitve, ter na podlagi osebnih izkušenj v arhivih različnih skupnosti in pri delu v povojnih okoljih, bo predlagala preoblikovanje arhivskega popisovanja z namenom boljše podpore zagotavljanju potreb po človekovih in državljanskih pravicah. 

Predavanje bo v torek, 24. marca 2015 ob 9:00 v predavalnici 528 (5. nadstropje) Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2. 

17.3.15

Javni odzivi v Pismih bralcev
na objavo v Delu "Javno opozorilo na slabo organizacijo slovenskega visokošolskega knjižničarstva" dr. Matjaža Žaucerja

V Sobotni prilogi Dela je 21. februarja (v rubriki Prejeli smo) upokojeni direktor Centralne tehniške knjižnice v Ljubljani dr. Matjaž Žaucer objavil pismo z naslovom "Javno opozorilo na slabo organizacijo slovenskega visokošolskega knjižničarstva", ki smo ga glede na aktualno in s knjižnicami povezano tematiko objavili tudi na Biblioblogu. Tri tedne kasneje, 14. marca 2015, sta bila v Sobotni prilogi Dela objavljena odmeva mag. Hedvike Pavlica Kolman in gospoda Hermana Grabra, ki ju v celoti navajamo v nadaljevanju.



Sobotna priloga, 14.03.2015

Ob prebiranju prispevka z zgornjim naslovom dr. Matjaža Žaucerja, upokojenega direktorja Centralne tehniške knjižnice (CTK), v SP 21. februarja v rubriki Prejeli smo me je kot predsednico Sekcije za visokošolske knjižnice (strokovnega telesa) pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije (ZBDS) zbodel ton, še posebej citirani stavek: »Knjižničarji so pridni in si vedno najdejo delo, le obubožana Slovenija to težko plača.« Če odmislim kup pavšalnih trditev in pretenciozno rabo statističnih podatkov, ta stavek odraža piščevo stališče do stroke, do Slovenije, ki je ne delim z njim. Zato bo moja replika načelne narave.

Kot bibliotekarka v knjižnici oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo filozofske fakultete se ne strinjam, da je knjižničarjev na slovenskih univerzah preveč: v vseh knjižnicah članic Univerze v Ljubljani (UL) je bilo leta 2013 zaposlenih 155 strokovnih delavcev, v CTK pa 40 (nacionalna statistika CeZAR). Povečanje v Sloveniji je posledica ustanavljanja knjižnic (zasebnih) visokošolskih zavodov, na UL pa se zaposlovanje zmanjšuje, naloge pa povečujejo. Kot vsi poklici dajemo davek recesiji.

Verjamem, da bo Slovenija postala bogatejša z dobrimi knjižničarji, veščimi upravljanja znanja v digitalni dobi, in vem, da so trendi v Evropi drugačni, ne odpuščanje. To so nova pričakovanja in potrebe po podpori knjižnic študentom ter učiteljem/raziskovalcem. Knjižnice razvijajo nove storitve, kot so informacijsko izobraževanje, spletne učilnice, svetovanja, mobilne storitve. Visokošolske knjižnice so tudi del znanstvenega raziskovanja in komuniciranja (odprto objavljanje, repozitoriji, avtorske pravice, e-založništvo, upravljanje raziskovalnih podatkov, bibliometrične storitve) in imajo v njem pomembno vlogo. Knjižnični informacijski sistem se je v Sloveniji vzpostavljal desetletja in smo nanj v evropskem in svetovnem merilu ponosni, ker ni minimalen. Je vzor. Res pa je, da smo visokošolske knjižnice pristale v nezavidljivem položaju v primerjavi z drugimi vrstami slovenskih knjižnic. Čeprav smo po večini v prvih vrstah pri razvoju sistema, smo zadnje pri financiranju. UL ne prejema namenskih proračunskih sredstev za knjižnično dejavnost. Naši zahtevni uporabniki pričakujejo in večinoma dobijo sodobne, strokovno zelo zahtevne storitve, ki bi bile v tujini veliko višje vrednotene. Tako knjižnice UL kreirajo 62 odstotkov vseh slovenskih zapisov za bibliografije raziskovalcev SICRIS, CTK pa 4 odstotke (CeZAR, 2013). Knjižnice v tujini te storitve le zelo redko opravljajo, mi pa imamo odličen sistem spremljanja slovenske raziskovalne produkcije. Nepogrešljiva je tudi knjižničarska vloga pri uveljavljanju odprtega dostopa do znanstvenih objav (Obzorje 2020).

Strinjam se s piscem, da so knjižnice lokacijsko razpršene, a da je to le prikladni izgovor, s tem se ne strinjam. To so dejstva, v katerih delujemo, in jih kot stroka ne moremo izboljšati sami, če nas pri tem ne podprejo naši predstojniki, dekani in rektorji. Še dobro, da nismo vsi knjižničarji zanje le strošek. Navsezadnje upravljamo dokumente, ki so pogoj in rezultat raziskovalne ter pedagoške dejavnosti univerze. Najbrž je smiselno vsake toliko časa premisliti o posodabljanju knjižničnega sistema UL, da pa je vsega kriva le slaba organizacija, v tem dr. Žaucerju ne morem pritrditi. Upam le, da bo univerza z »močno voljo« (brez denarja?) odpravila lokacijsko razpršenost fakultet, fakultetnih služb (tudi npr. računovodskih, tajniških, vzdrževalnih ...) in fakultetnih knjižnic, da bo zagotovila svojim zaposlenim primerne prostore. Naj reorganizacija ne pomeni podiranja knjižničnega sistema, v katerem ima spravljene svoje največje dragocenosti in razlog svojega obstoja. Univerze brez knjižničarjev ni in tudi bogate Slovenije ne.

mag. Hedvika Pavlica Kolman, bibl.,
Sekcija za visokošolske knjižnice pri ZBDS



Nobene zveze nimam s knjižničarstvom, jezi pa me vsak tak javen poziv k zmanjšanju števila delovnih mest. Zmanjševanje zaposlitev štejem za najbolj enostaven način, neoliberalni, za doseganje večjih profitov ali, kar je isto, za zniževanje stroškov. To zna vsak, še tako neizobražen, kaj naj rečem, da ne bom katerega poklica užalil, na katerem koli delovnem področju.

Od tako ostrega kritika, menda tudi utemeljenega, gledano iz gospodarske polomije Slovenije, bi pričakoval – kako najti več delovnih mest, ne pa jih zmanjševati. Avtor je to prepotrebno dejstvo povsem spregledal, spet v stilu manj pametnih in manj pogumnih. Sprašujem ga in vse odločujoče, kje naj se čedalje več povpraševalcev po delu (rast prebivalstva!) zaposli, če bomo še kar naprej udrihali po javnem sektorju? V proizvodnji dnevno kopnijo delovna mesta, izhod je v storitvah in mnogoštevilnih prostočasovnih dejavnostih, torej tudi v javnem sektorju. Proizvodnost dela že lep čas presega naše potrebe, kapital pa tega ne zna – in noče – uvideti, sprejeti. Status quo par excellence! Rešitve tega problema v svetu vidim v skrajševanju delovne obveznosti, recimo, 30 ur na teden, in v povečevanju obratovalnega časa (trgovine, avtor omenja CTK do polnoči …). Resno se vsiljuje tudi univerzalni temeljni dohodek za vse državljane, z vsemi slabimi in dobrimi posledicami. Kajpak so vse te rešitve »v škodo« kapitala in finančnih trgov. Ti ljudje, ki imajo denar in moč nas peljejo v nevarne vode, vsaj to je moč napovedati. Malo je upanja, da bi se nas usmilili, to jim je že a priori tuje, in znižali svojo nenasitnost ter namesto tega znižali delovno obveznost.

Razvoja seveda ni mogoče ustaviti. Ta je največji »krivec« za izginjanje dela in če bi kapital obrzdal vsaj malo svojo pohlepnost, bi se svet še nekaj časa veselo vrtel. In seveda bolj kvalitetno, udobno, kar nam daje razvoj. Ja, pravim še nekaj časa; tudi če bi se to zgodilo, se trenda rasti takorekoč še dotaknili nismo. Smo šele na stopnji, kako obdržati trend 19. stoletja, kapitalizem; da pa bi ukrepali, pa ne nujno radikalno, kako doseči trajno rast, je pa šele v teoretičnih povojih najbolj pronicljivih osebkov te Slovenije in širše.

Delo torej postaja oziroma je najbolj iskana vrednota, posledično so tisti, ki ga še imajo in iskalci v čedalje hujših stiskah (čudoviti humus za mobing). Napovedovati, kako se bo to izšlo, je vedeževanje. Kljub jasnim ugotovitvam, da je tako stanje nenormalno, nevzdržno, da se zdaj okoli tega oglaša tudi EU, upanja na bistveno spremembo na boljše ni videti.

Teh nekaj misli ob predlogu avtorja po znižanju števila knjižničarjev nikakor ni za današnjo rabo; tudi zato ne, ker se spravlja na našo kulturo, izobraženstvo in nas poleg mednarodnih korporacij sili v nižji izobrazbeni nivo – kar že ves čas počne politika po domačem in tujem diktatu: zniževanje stroškov, pritiski na plačevanje visokega šolstva in, končni cilj, ameriška reprodukcija elit, ki se s plačevanjem študija kot taka ohranja. Tja, na žalost, gremo, ker nimamo hrbtenic.

Herman Graber,
Ljubljana

27.2.15

Je visokošolsko knjižničarstvo pri nas res tako slabo organizirano?

Pogosto ugotavljamo, da je javnost o slovenskem knjižničarstvu premalo obveščena in da se knjižnice v medijih ne pojavljajo dovolj, da torej premalo naredijo za svojo promocijo. Za visokošolske knjižnice velja to morda še nekoliko bolj, kot za splošne knjižnice. Pred nekaj dnevi pa so zopet zablestele v dnevnem tisku. V Sobotni prilogi Dela je 21. februarja (v rubriki Prejeli smo) upokojeni direktor Centralne tehniške knjižnice v Ljubljani dr. Matjaž Žaucer objavil pismo z naslovom »Javno opozorilo na slabo organizacijo slovenskega visokošolskega knjižničarstva«. Avtorjev način in argumentacija nekoliko presenečata in težko se je otresti vtisa, da je osnovni namen objave tendenciozno "prepričevanje" nepoznavalcev (vendar odločevalcev) in javnosti prav v trenutku, ko so v pripravi ali že razpravi, in kmalu bodo v potrjevanju, nekateri za visokošolsko knjižničarstvo usodno pomembni dokumenti, predvsem imam v mislih zakon o univerz/visokem šolstvu, statut Univerze v Ljubljani, Zakon o knjižničarstvu in gotovo se bi našlo še kaj. Tudi zato, ker v naslovu napoveduje slovensko visokošolsko knjižničarstvo, v besedilu pa se omejuje zgolj na knjižnice Univerze v Ljubljani vključno s CTK-jem in NUK-om. Vendar se tukaj ne bom spuščal v ocenjevanje prispevka ali razpravo, kaj šele polemiko z avtorjem, prej bi želel slišati in brati vaša mnenja bodisi za ali proti, predvsem argumentirana, upam pa tudi, da se bo v kratkem v časopisju oglasil tudi kakšen bolj uraden in tehten odgovor.

V nadaljevanju navajam objavo v celoti.


Delo, Sobotna priloga, 21.02.2015

Prejeli smo

Javno opozorilo na slabo organizacijo slovenskega visokošolskega knjižničarstva

Slovenci se radi zgledujemo po zahodnoevropskih državah, radi bi imeli približno enak standard, pri tem pa pozabljamo, da bi za to morali biti enako učinkoviti tako v privatnem kot javnem sektorju, oziroma v prehodnem obdobju še učinkovitejši. Dotaknil se bom le visokošolskega knjižničarstva, ki ga iz dvajsetletne delovne prakse dobro poznam.

Leta 2003 sem napravil primerjavo slovenskega knjižničarstva z evropskim s pomočjo evropske študije LibEcon, ki je imela namen posneti in nadzorovati ekonomiko evropskih knjižnic (http://cordis.europa.eu/result/rcn/80169_en.html). Iz primerjave zaposlenih v visokošolskih knjižnicah je bilo razvidno, da je Slovenija takrat s 358 zaposlenimi na dva milijona prebivalcev za 43 odstotkov presegala povprečje tedanje stare petnajsterice držav EU (ob 18-odstotnem manjšem številu študentov in zaposlenih na visokih šolah glede na prebivalce) in za 18 odstotkov tudi povprečje tedanje nove deseterice. Trend evropskih knjižnic je bil zmanjševanje števila zaposlenih, a v slovenskih visokošolskih knjižnicah se je od takrat celo povečalo, saj jih statistika za leto 2013 beleži 367 po ekvivalentu polne zaposlitve (http://bibsist.nuk.uni-lj.si/statistika/index.php), približno 160 visokošolskih knjižničarjev je torej več od tedanjega povprečja v EU. Tudi v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) je bilo kakšnih 40 knjižničarjev več od povprečja glede na prebivalca, na bruto domači proizvod ali v razmerju do vseh slovenskih knjižničarjev. Stroški knjižničarjev so največji segment v stroških knjižnic. Če predpostavimo letni strošek na knjižničarja (brez knjižničnega gradiva) okrog 30.000 evrov, je to za 200 knjižničarjev 6 milijonov evrov na leto. V desetih letih bi namesto teh stroškov zgradili že lepo novo knjižnico!

Da je mogoče zmanjševati število zaposlenih, sem pokazal v osemnajstih letih vodenja Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani (CTK). Število zaposlenih sem zmanjšal za približno četrtino in to na mehak način, ne da bi odpustili enega samega stalno zaposlenega delavca in ob prevzemu novih nalog Nemške čitalnice, nekdanjih specializiranih centrov za elektrotehniko in strojništvo, nabave elektronskih revij za večino slovenskih uporabnikov ter ob preselitvi v tretjino večje prostore. To sem naredil iz družbene in vodstvene odgovornosti, brez zunanjih pritiskov in še pred krizo. CTK je s to prakso nadaljeval vse do danes, ko je knjižnica v času največje ekonomske krize ob nadaljevanju trenda zmanjševanja števila zaposlenih podaljšala svoj delovni čas za 20 odstotkov, to je vse do polnoči. Najpomembnejšo storitev CTK, to je skupno izvajanje postopkov javnih naročil nabave elektronskih revij za večino slovenskih visokošolskih in raziskovalnih organizacij, smo organizirali na precej cenejši način, kot ga je hotel NUK s svojim projektom COSEC. Stalno smo opozarjali na nujnost racionalizacije dela knjižničarjev, na predrago zahtevano obdelavo gradiva, saj nas je vpis vsake nove knjige v katalog COBISS stal v povprečju približno enako kot nakup knjige. NUK in Institut informacijskih znanosti (IZUM) sta postavila zahtevnejše standarde, kot so minimalni mednarodni. Knjižničarji so pridni in si vedno najdejo delo, le obubožana Slovenija to težko plača. Odpori do zmanjševanja števila zaposlenih so bili vedno zelo veliki (ne le znotraj CTK), opozarjanje na preveč zaposlenih v času pred krizo pa tako nesprejemljivo, da mi v knjižničarski srenji niso hoteli objaviti dveh člankov »Slovensko nacionalno in visokošolsko knjižničarstvo« in »Predlog reorganizacije knjižničnega sistema Univerze v Ljubljani«. Odpor do reorganizacije sem čutil zlasti pri nekaj zaposlenih v NUK, ker so pretirano prikazovali svojo univerzitetno dejavnost in to zato, ker so vedeli, da nove palače ne bodo mogli zgraditi le iz resorja kulture, kamor nacionalna funkcija spada. Pri tem pa niso bili pripravljeni podaljšati časa odprtja velike čitalnice, kar bi koristilo študentom.

Na Univerzi v Ljubljani je zaposlenih približno 210 knjižničarjev. Prikladni izgovori za tako veliko število zaposlenih so lokacijska razpršenost članic Univerze, neprimerni prostori knjižnic itd. Vendar je glavni vzrok za tako stanje, kot sem ga spoznal iz mnogih razgovorov z rektorji, dekani in predstojniki, njihova nepripravljenost ali celo nemoč, da bi se lotili zahtevne reorganizacije. Primeri zamujenih priložnosti za skupno knjižnico so npr. gradnja bližnjih zgradb za Ekonomsko fakulteto, Fakultete za družbene vede in Fakultete za upravo. Drug primer je razdružitev nekdanje Fakultete za naravoslovje in tehnologijo, ko ne bi bilo potrebno razdružiti vseh knjižnic. Kako dolgo bomo še morali davkoplačevalci plačevati za močno pretirano število knjižničarjev na Univerzi v Ljubljani?

Finančna kriza je nevarnost in hkrati priložnost za spremembe in reorganizacije. Univerza si avtonomno ureja tudi knjižničarstvo, dokler pa bodo knjižničarji podrejeni fakultetam in oddelkom, ter dokler bo država to plačevala, ne bo bistvenih sprememb. Knjižnični sistem je relativno zaprt, zato znotraj njega ni pričakovati izvedljivih rešitev problema. Problem tudi ni hitro rešljiv, šele z močno voljo na nivoju Univerze bi se ga dalo postopoma reševati v smeri racionalnejše organizacije delovanja knjižnic ob ohranjanju sedanjega nivoja storitev ter vpeljevanju novih.

dr. Matjaž Žaucer,

Ljubljana


Vir: Pinterest

23.2.15

Izšel je novi Štubidu

Štubidu lahko dobite v knjižnici Oddelka BINK FF in v NUK-u v ICB. Lahko ga tudi naročite preko e-maila sekcijasb@gmail.com.

V tokratni februarski številki smo posebno pozornost namenili lanskemu jubilejnemu 30. slovenskemu knjižnemu sejmu. V tej številki smo prvič pisali o literarnem natečaju z udeležitvijo naših študentov. Študentje pa smo se udeležili tudi lanskega Posvetovanja sekcij Zveze bibliotekarskih društev Slovenije v Laškem, kjer smo preživeli dva učenja in pridobljenega znanja polna dneva, se medsekcijsko družili in spoznavali znana bibliotekarska imena.


Kratek vpogled v vsebino februarske številke revije študentov bibliotekarstva - Štubidu:
  • Bruckin pogled: Manca Rakovec
  • Skupaj smo močnejši!: Urška Plaznik
  • Nassim Assefi: Aria (Bralni klub): Urška Levstek
  • Predbožično pitanje s srečolovom 2014: Urška Levstek
  • Knjižničarski ples: Ana Gašperič
  • Posvetovanje sekcij ZBDS 2014: Katja Šuler in Vanja Jazbec
  • Od Pedenjpeda do Antigone (bralna značka in domače branje v osnovnih in srednjih šolah): Katja Maček
  • Branje otroku in ure pravljic v knjižnici MKL: Nina Žibert
  • Najbolj priljubljene knjižnice za učenje in zakaj se študentje radi učijo v knjižnicah: Tjaša Babič
  • Miss Zukas ali Rex Libris? Lik knjižničarja v popularni kulturi: Mojca Trtnik
  • Intervju z red. prof. dr. Miho Kovačem EN KOVAČ KONJE KUJE: Anja Mrak
  • Jubilejni festival knjig - 30. slovenski knjižni sejem: Kristina Cvek in Barbara Kroflin
  • E-emka na 30. slovenskem knjižnem sejmu: Martin Čelig
  • Šolski knjigosled na 30. slovenskem knjižnem sejmu: Vanja Jazbec
  • Slovenske literarne nagrade: Eva Zadravec
  • E-izobraževanje IZZIVI ZA VISOKOŠOLSKE KNJIŽNICE: Urška Levstek
  • Beletrinina šola kreativnega pisanja: Urška Levstek in Špela Sanabor
  • Skrita beseda avstrije: Špela Sanabor
  • V enem dnevu doživete vse tri smeri našega študija: Tinka Lapajne
  • Knjižni recenziji Krvavi poldnevnik (C. McCarthy) in Prepovedano – gej razkrinkal slovensko sceno (N. Rek-Neyo)
Seveda pa tudi tokrat nismo pozabili na poezijo, ki jo pišejo naši študentje in razvedrilno križanko s knjižno nagrado.

Ob tej priložnosti bi uredniški odbor povabil tudi k sodelovanju nove pisce. Vedite, da naj ne bo vsaka beseda, ki bo obtežila vaša usta, zaman. Povejte jo, pišite, bodite do nje kritični in hkrati nanjo ponosni. Želimo, da vas spremlja na vsakem koraku in da vas vodi do želenega cilja.

Želimo vam prijetno branje!

5.2.15

Glasno zagovorništvo knjižnic - množično odprto spletno predavanje

Ta teden se je začelo brezplačno množično odprto spletno predavanje o zagovorništvu knjižnic - Library Advocacy Unshushed. Ni še prepozno, da se prijavite! Organizira ga Univerza v Torontu v okviru edX.



Knjižnice morajo vedno bolj jasno in glasno zagovarjati svoje storitve, virov pa je vedno manj. Na predavanju bodo tudi praktični nasveti in primeri dobrih praks.

Učni program je v angleščini na voljo tukaj:
http://courses.edx.org/c4x/University_of_TorontoX/LA101x_2/asset/LA101X__2015__Syllabus.docx

Upam, da se srečamo! Jaz sem že izpolnil prvi test :)

21.12.14

Podeljene so bile Čopove diplome in Čopova priznanja

Letošnja najvišja priznanja Zveze bibliotekarskih društev Slovenije so v petek, 19. decembra, v veliki čitalnici Narodne in univerzitetne knjižnice slavnostno podelile ministrica za kulturo mag. Julijana Bizjak Mlakar, ravnateljica NUK mag. Martina Rozman-Salobir in predsednica ZBDS mag. Sabina Fras-Popovič.
Čopovo diplomo sta prejela Simona Resman in mag. Zoran Krstulović,
Čopovo priznanje pa mag. Hedvika Pavlica Kolman, Jolanda Železnik in Mirko Nidorfer.

Nagrajenkam in nagrajencema iskrene čestitke!