Strani

3.12.10

Sum nestrokovnega in neetičnega kadrovanja v MKL

V torek, 30. 11. 2010 je bil v Delu objavljen članek: Zaposleni očitajo neetično in nestrokovno kadrovanje: zaposlovanje sorodnikov v Mestni knjižnici Ljubljana, Andreja Žibret. Viri so anonimni, saj se bojijo posledic javnega razkritja korupcije. Pa poglejmo, za kaj pravzaprav gre, kot je opisano v citiranem članku:
  • Na novo so v roku parih mesecev zaposlili tri osebe: na delovna mesta knjižničarja in na dve delovni mesti bibliotekarja. Samo po sebi še ni sporno.
  • Zaposleni so: sin direktorice, sin kadrovnika in hči pomočnice direktorice. Še vedno nič spornega, če so kvalificirani in imajo izkušnje...
  • Vendar po poročanju anonimnih virov nimajo ne kvalifikacij ne izkušenj. Zato so bili razpisi ustrezno "prilagojeni" - to pa je sporno!
  • Delo so prejeli za nedoločen čas. Novo zaposleni naj bi prej delali v knjižnici kot prostovoljci.

Članek ni nič bolj natančen kot zgornje alineje. Vsebuje zagovor direktorice MKL Jelke Gazvoda, da je bilo vse izvedeno korektno. Vendar je nenavadno, da so zaposlili tri sorodnike treh vodilnih knjižnice v tako kratkem času.

Glede na obtožbe anonimnih virov bi rad vedel, kaj so zaposleni po izobrazbi in kakšne delovne izkušnje imajo? Kakšne reference in izkušnje so imeli ostali kandidati/ke? To bi pojasnilo dvome, ki se mi porajajo ob branju članka v Delu. Biblioteam se bo obrnil na vodstvo MKL in MOL in zaprosil za pojasnila. Pozivamo pa tudi vas, da v komentarjih poveste svoja mnenja, vsekakor tudi anonimno.

29 komentarjev:

  1. Zanimivo, da smo ravno pred kratkim v Osjem gnezdu govorili ravno o zaposlovanju v knjižnicah.

    Tudi jaz sem bil v situaciji, ko sem se prijavil na delovno mesto, za katerega nisem imel pogojev. Ni vse samo v kvalifikacijah ali izkušnjah. Gre za izbiro najboljšega.

    Razpisni pogoji so lahko različni. Knjižnica jih je dolžna prilagoditi svojim zahtevam. Vendar pa jih mora tudi znati utemeljiti - in to bolje kot samo z tem, da se nič ne zdi sporno in da je vse po predpisih. To vsekakor ni dovolj!

    Za napredovanje poklica je pomembno, da se v knjižnicah zaposluje čimveč študiranih knjižničarjev. Zanima me, če bo zdaj prišlo do kakšne sprememba pri praksah študentov knjižničarstva v MKL, saj te očitno nimajo smisla, ker MKL raje zaposluje ljudi z drugačno izobrazbo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Iz lastnih izkušenj lahko potrdim, da se je zaposlovalo in dajalo prednost sorodnikom zaposlenih že v preteklosti. O izobrazbi, strokovnosti itd. pa sploh ne bi izgubljala besed.

    OdgovoriIzbriši
  3. Tu imajo vsaj razpise, pri nas niti ti niso več potrebni. Kar vodja izbere in zaposli.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ja in to je praksa mnogih knjižnic, ne samo MKL. Denar očitno je, samo ne za bibliotekarje!

    OdgovoriIzbriši
  5. Zakonsko je treba omejiti, kdo lahko dela v knjižnici in kdo ne. Poznam knjižnice, kjer raje zaposlijo nebibliotekarja in to velika splošna knjižnica, kjer tega ne bi pričakoval!! Da ne govorim o vezah, to je katastrofa

    OdgovoriIzbriši
  6. Nič čudnega ni to, itak tudi država tako funkcionira, zato vsak poskrbi za svoje najprej. Tudi v drugih poklicih je tako. Je pa žalostno, da strokovnost in izobrazba nič ne štejeta.

    OdgovoriIzbriši
  7. Tudi razpisi in razgovori so sami sebi namen, da so ustanove krite.

    OdgovoriIzbriši
  8. @Anonimni, ne bom trdil, da se kdaj kje ne dogajajo nepravilnosti, ki jih prav gotovo ne zagovarjam. Ne bi pa se strinjal s pavšalnimi in kar počez ugotovitvami, da ". . .razpisi in razgovori so sami sebi namen, da so ustanove krite . .". ali pa da strokovnost in izobrazba nič ne štejeta. To ne drži. Kot ne drži, da že sam papir o izobrazbi naredi in dokazuje strokovnjaka . . .

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Pa še kako drži to kar je napisal Anonimni, da "so razpisi in razgovori sami sebi namen". Ker VSAKA knjižnica ima svojega kandidata že pred objavo razpisa in njemu so prilagojeni pogoji.

      Izbriši
    2. Takšna pavšalna, neargumentirana in nedokazana trditev je neresna in žaljiva do vseh tistih knjižnic, ki ne delajo tako. Pridite k meni v knjižnico pa vam dokažem, da se motite.

      Izbriši
    3. Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.

      Izbriši
  9. Takole bom začel - v knjižnicah, ki imajo dodelano vizijo razvoja ALI v knjižnicah, kjer vsak € obrnejo nekajkrat, se takšne stvari ne dogajajo.

    Resno dvomim, da bo v tem primeru kakršna koli posledica. Bodo pa definitivno posledice znotraj kolektiva, kjer so očitno že sedaj zelo razrahljani odnosi, sedaj bodo pa še bolj - kar prinese nižjo delovno produktivnost in vse ostalo kar sodi zraven.

    Kar se samega odziva direktorice tiče, sta mi sporne predvsem dve stvari:
    - trije kandidati so bili vedno izbrani kot najboljši kandidati med prijavljenimi;
    - direktorica pravi, da je vse stvar naključja.

    Pri tej stvari je precej bolj verjetno, da naključje nastopa pod prvo alinejo in ne pod drugo. Direktorica ima za sabo namreč ogromno izkušenj (hmm..delovne dobe) na področju managementa knjižnic in tovrstno ravnanje osebno težko klasificiram kot "naključje".

    Strokovnost in etičnost takšnega ravnanja je torej izjemno vprašljiva, kar ima lahko velike posledice v samemu delovanju inštitucije.

    @Mitja
    Vprašanje je, koliko štejejo osebnostne lastnosti nasproti kvalifikacijam in izkušnjam. Kakšen delež tvorijo? Se pa ne strinjam v točki napredovanja poklica. V knjižnicah se naj zaposlujejo predvsem najboljši kandidati. Je pa res, da so ravno splošne knjižnice po mojem prepričanju tiste vrste knjižnic, kjer bi se procentualno lahko zaposlovalo največ bibliotekarjev.


    Kar se tiče Janezevega zadnjega komentarja - razpisi so v veliki meri sami sebi namen, oziroma namen zadovoljevanju zakonodajalcu - de facto! V kolikor bi mi želel dokazati nasprotno, bi prosil vsaj 1 primer, kjer bom imel pred seboj (lahko zakrita imena in nasploh osebne podatke) podatke o razpisu, kjer se prijavilo vsaj 10 kandidatov in je bil dejansko izbran najboljši. Razpis naj bi sicer iskal najbolj ustreznega kandidata, a to bi veljalo takrat, ko je vedenje o razpisu zelo široko in poteka dlje časa (prav zanima me koliko kandidatov se je prijavilo na razpis).

    Pri nas je v knjižničarstvu nasploh kriza v kadrovanju. Ali sploh kdo sledi potencialnim zvezdam na oddelku in jih vabi v svoje vrste? Kdo pravzaprav sistematično kadruje?

    V imenu Bibliobloga lahko povem samo to, da takšne stvari pri nas ne bodo potihnile. V kolikor imajo zaposleni strah pred izgubo službe - lahko informacije posredujejo nam, ki jih bomo posredovali na ustrezne naslove. Poleg tega pa bomo takšne novice potegnili iz arhiva ob razpisu za novega direktorja/direktorico.

    OdgovoriIzbriši
  10. Z veseljem sporočam, da se nam je osebno oglasila direktorica, mag. Jelka Gazvoda. Informacije o nekaterih zaposlitvah v MKL v letu 2010 bodo posredovali jutri. Pojasnilo Oddelku za kulturo MOL so že posredovali, za nas pa bodo pripravili tudi nekatere natančnejše podatke. Podatke bomo objavili takoj, ko jih dobimo.

    OdgovoriIzbriši
  11. Danes smo prejeli obsežen odgovor ter tudi podrobno analizo kandidatov. Zahvaljujemo se mag. Jelki Gazvoda za izkazano sodelovanje. Podatke bomo obravnavali izključno interno, naša opažanja pa bomo kmalu objavili v novem članku.

    MKL želimo čimveč uspehov in upamo, da bodo še naprej z nami sodelovali v strokovnih debatah.

    OdgovoriIzbriši
  12. Že od prvega dne študija bibliotekarstva v Ljubljani sem včlanjena v MKL. Večkrat sem tam, kolikokrat pa sem prišla iz knjižnice ven z literaturo pa lahko preštejem na prste ene roke. Zelo pogosto se namreč dogaja da knjige preprosto ne najdejo oz. jo nimajo časa iskati v skladišču, ker imajo dovolj drugega dela. Da ne omenim odnosa ki ga imajo do uporabnikov...katastrofa.
    Večina študentov se je tudi med predavanji pritoževala nad zaposlenimi v MKL, pa je slavni prof. Južnič vedno bil zelo presenečen in komentiral: A reeees, to pa ne verjameeeem. Le zakaj ne verjame, če pa nas večina študentov kokodajsa že 3 leta kako so neetični in nestrokovni....

    OdgovoriIzbriši
  13. Odgovor gospodu Janezu na moje mnenje o razpisih. Na lastni koži doživela primer visokošolske knjižnice, kjer sem bila na razgovoru za vodjo z izobrazbo magisterij in tisoč in enim tečajem, pa so potem sprejeli nekoga, ki nima pojma o COBISS kot mi je ena izmed njihovih zaposlenih prišla povedat in prosit, če bi jo prijavila komu. Ne bi pa na blogu o tem konkretno. Če se prav spomnim sem o tem pisala tudi predsednici Meliti

    OdgovoriIzbriši
  14. Komentar bo nekoliko obširnejši in zato v dveh delih (pač omejitve Bloggerja), je pa razmišljanje, nehote mogoče na trenutke provokativno (vendar samo zaradi ilustrativnosti in kot vabilo na odziv, ne zaradi moje žlehtnobe) na @Tilna in zadnji komentar @Anonimne kolegice.

    Najprej k slednji. Ne zanikam pojavov nekorektnega, strokovno nepravilnega ali celo koruptivnega zaposlovanja v knjižnicah, nasprotoval sem le pavšalnim ocenam in trditvam, »da je to itak vedno tako«, saj je kaj takega mogoče izreči le na osnovi konkretnih primerov. Tu pa se pogosto zatakne, ker največkrat ne poznamo vseh merodajnih okoliščin (ali samo bralec, pogosto pa tudi pisec) ali jih zamolčimo (pisec hote ali misleč, da niso pomembne). Prvo in osnovno izhodišče je vedno sistemizacija delovnega mesta, na katero se zaposluje. Ta določa tudi strokovno delo in s tem povezano izobrazbo (stopnjo in smer), potrebna znanja, izkušnje. Npr. razpis, ki je na desni strani Bibliobloga že nekaj časa (Zavod za zaposlovanje) »Bibliotekar – urednik spletne strani« nima med nalogami niti ene, tipične za profil bibliotekarja, pa poleg naveden kup potrebnih dodatnih znanj in sposobnosti, veščin . . . zato dopušča varianto drugačne izobrazbe VII/2 in prav je tako. Če bo izbran »ne-bibliotekar« . . . bo to korupcija ali nestrokovna odločitev? Menim, da ne. Glede vaše osebne izkušnje seveda ne morem soditi, ker ne poznam potankosti. Lahko ilustrativno navedem svoj osebni primer. Sem vodja srednje velike visokošolske knjižnice in tudi »nimam pojma o COBISSU« . . . ker se v tako veliki knjižnici pač vodja ukvarja s koordinacijo, vodenjem, načrtovanjem, financami . . . in ima specialiste za izposojo, nabavo, katalogizacijo, vsebinsko obdelavo . . . ki pa o COBISS-u imajo pojem. Sam sem mnenja, da zato nisem nič slabši ali boljši vodja, laho pa se seveda motim. Ne razumite me napak, ne trdim, da se vam morebiti ni zgodila krivica, želim le pojasniti, da je treba imeti za oceno (in celo že obtožbo) malce več informacij.

    OdgovoriIzbriši
  15. Pa še nadaljevanje:
    Kar se tiče izbora »najboljšega kandidata« pa je vedno tombola. Po Forrest Gumpu "Life is like a box of chocolates. You never know what you're gonna get." V nekajminutnem pogovoru človeka ne dojameš, zaznaš, oceniš dovolj, da bi lahko bil prepričan, kako se bo obnesel. Zato nekateri raje izbirajo med vsaj malo znanimi obrazi (že prej na študentski praksi, volonter, delo za določen čas ipd). Kaj pa sploh je definicija »dobrega kandidata«? Lepo spričevalo, diploma? To ne pove kaj dosti o človeku, samo to, da je zaključil nek študij (dobro ali slabo, s protekcijo ali brez nje, s srečo ali brez nje . . .). Priporočilo profesorja? Hm, to je že na robu nekorektnega, ker pač drugi mogoče niso šli po priporočilo ali so s profesorjem na bojni nogi . . . Priporočilo kolegov iz prejšnje službe? Sveže pečeni diplomant ga seveda nima, za že prej zaposlene je to dobra referenca, čeprav je tudi to treba gledati zelo z rezervo (doživeli smo že primere, ko je nekdo dal sijajno priporočilo samo zato, da bi se človeka znebil!), če piscu priporočil azaupate, je seveda dobrodošlo. Test znanja na samem pogovoru? Za nekatere naloge to gre in ponekod to celo izvajajo, nekaterih del pa se tako skoraj ne da ocenjevati. Da ne spregledamo znanega efekta sreče/nesreče na izpitih, kot na olimpijadi, kjer pogosto zmagajo neznani športniki in pogorijo favoriti, ker jih je pokopala nervoza. Splošen vtis in nastop na pogovoru? Delno. Vemo, da vtis pogosto vara. V dobrem in v slabem sem to že izkusil s kandidati. In tu prehajam na zelo pogost in razširjem problem iskanja zaposlitve. Mladih in manj mladih. Koliko jih ne zna napisati ustreznega življenjepisa ali ga napišejo slabo. Razlike med življenjepisom (ang. CV) in osebno predstavitvijo (ang. resume) večina ne pozna in osebne predstavitve sploh ne pripravi. V Ameriki se brez tega sploh ne prikaži na razgovor! Priprave na razgovor za službo očitno niso ustrezne (fakultete, Zavod za zaposlovanje) ali jih sploh ni (fakultete). Na vprašanje »Zakaj ste se odločili za delo v knjižnici; Zakaj ste se prijavili na naš razpis?« (ali kaj podobnega) je prepogost odgovor »Ker imam (že od malega) rad(a) knjige; Ker zelo rad(a) berem«! Z redkimi izjemami nihče ne sprašuje (pripravljeno in z dobrimi vprašanji) o razpisani zaposlitvi in mnogočem v zvezi s tem. Redki iztisnejo »Koliko pa je plača?«. Da bi kdo prikazal svoje izkušnje, mnenje, zahteve, ambicije, mora že biti praznik. Kako torej oceniti, kdo je »najboljši kandidat«? Ne vem, pa moram vsakič znova vedeti . . . In vsakič znova ne vem, kaj bo v Forrestovi bonbonieri čez leto, dve.

    OdgovoriIzbriši
  16. @Janez

    Upam da si lahko vzamem pravico do komentarja na to temo, kljub temu, da nisem delodajalec in nekih resnih praktičnih izkušenj na tem področju nimam.

    Tudi ti daješ pavšalne ocene :). Če bi bila izbira najboljšega kandidata vedno tombola, potem velike komercialne firme, ki vedno iščejo najboljše! kandidate verjetno ne bi imele zaposlenih celih divizij psiholog in podobnega kadra za evalvacijo kandidatov ali pač? Ali drugi primer, kako najboljše univerze pravzaprav same izbirajo svoje študente na podlagi vseh mogočih razgovorov.

    Dober kandidat je po mojem mnenju zmes vseh elementov, ki si jih omenil. Problem je ta, ker v Sloveniji preprosto nimamo dovolj velikih ustanov, kjer bi znanje o kadrovanju lahko napredovalo, saj bi se s tem ukvarjalo kar nekaj ljudi, ne pa (kot je najpogosteje) direktor knjižnice.

    Meni osebno se zdita najbolj ustrezni dve poti:

    - zaposlitev preko pripravništva;
    - zaposlitev, kjer delodajalec že ve toliko o kandidatu, da ga pravzaprav sam povabi na razgovor! (Kot sem že omenil nekaj časa nazaj, kdo pravzaprav sledi potencialnim "zvezdam" na Oddelku?!)

    Pod to drugo alinejo namreč zagovarjam tudi dejstvo, da je javni razpis danes v Sloveniji v velikem številu primerov navadna farsa. Ali so objavljeni na obskurno skritih mestih, ali delodajalci upajo, da se bo prijavil kak ustrezen kandidat ali pa kot se mnogokrat izkaže, da je javni razpis samo zato, da zadovoljni zakonu (kandidat pa je izbran že vnaprej).

    Vsaj dva primera poznam kar se tiče javnih razpisov. Na ARRS se izjemne znanstvenike, ki se prijavijo na razpis, avtomatsko uvrsti v drugi krog "pogovorov". V določenih primerih se lahko neko podjetje povabi v t.i. pogajanja kot edinega možnega partnerja in ni potreben javni razpis. Legitimnih možnosti je skratka več - tako kaže tudi praksa.

    Se pa popolnoma strinjam kar se tiče funkcionalne pismenosti pri življenjepisih.

    OdgovoriIzbriši
  17. @Tilen, mislim, da se strinjava bolj, kot se ti morda dozdeva. Le vidik imava vsak svoj, ti bolj teoretičen, s čimer se seveda tudi jaz povsem strinjam, jaz pa namerno zgolj praktičen in predvsem v kontekstu srednje velike slovenske knjižnice (ki pa je še vedno majhna!, da ne govorimo o zaposlovanju v zares majhnih knjižnicah z 0,5 do 5 zaposlenimi), in seveda nima niti časa, niti denarja, niti kadrov in znanja za izvajanje HRM tako, kot bi si človek želel s strokovnega in upravljalskega vidika. In da bi lahko delale tako kot ». . . velike komercialne firme, ki vedno iščejo najboljše kandidate, verjetno ne bi imele zaposlenih celih divizij psihologov in podobnega kadra za evalvacijo kandidatov . . . in najboljše univerze . . . », si žal niti v sanjah ne moremo želeti. Splošna knjižnica v Zgornjem Kašlju se tu pač ne more primerjati z Enronom (ki pa je tudi pogorel!). Tudi sam ugotavljaš, da v Sloveniji to šepa, malo zato, ker smo pač še nevedni, malo zaradi objektivnih vzrokov majhnosti institucije, ki zaposluje, v tem primeru knjižnice. Kot šepa tudi osnovno usposabljanje študenta za vstop v življenje (o tem je tudi nekaj dobrih blogov). Redke so pri nas fakultete, ki se posvečajo tudi temu usposabljanju, kot sem omenjal v prejšnjem komentarju kakovosten CV, osebna predstavitev, priprava na razgovor ipd. Upal sem, da bo kak odziv in mnenje tudi o tem, kako se študentje (ali kmalu diplomiranci) pa tudi drugi knjižničarji iskalci zaposlitve čutijo usposobljene za samopromocijo ter učinkovit in uspešen nastop na trgu dela.

    Nisem pa prepričan, da zadnja možnost, ki jo omenjaš (čeprav se strinjam, da v korektnem okolju gotovo daje najboljše rezultate!) ne odpira še več prostora za prijateljske in družinske variante. Ljudje smo pač pokvarljiva roba in 2 milijona Slovencev ima najbrž 2 milijona pogledov na to, kaj in kdo je v nečem »izjemen« (npr. pokojnine »izjemnim« umetnikom, ki polnijo medije zadnej dni).

    OdgovoriIzbriši
  18. Sum na zlorabo kaže tudi dejstvo, da je prišel odgovor o neizbranosti kandidata za razpisano mesto šele v začetku decembra, torej veliko veliko prepozno za kakršno koli pritožbo. Naključje? Pošta zatajila? I don't think so, še zlasti, ker vem za vsaj še en primer kandidatke, ki je dobila pošto ravno tako prepozno. Sumljivo? Namerno? Presodite sami.

    OdgovoriIzbriši
  19. Sama ugotavljam nepravilnosti tudi pri zaposlovanju bibliotekarjev v šolskih knjižnicah. Na nekaj razpisih sem že "izvisela", ker so zaposlili kolegico ene izmed učiteljic, drugje so zaposlili učitelja ... Tudi v splošni knjižnici sem naletela na podoben problem. Po mojem mnenju se povsod dogajajo nepravilnosti.

    OdgovoriIzbriši
  20. Iz navedenega ni jasna nepravilnost - samo biti kolegica od učiteljice najbrž še ni greh, ali je bila tudi zares neprimerna oz. vsaj manj primerna, kot vi? Kolikor vem, so v šolskih knjižnicah pogosto mešenci med učiteljem in knjižničarjem, je to sporno?

    OdgovoriIzbriši
  21. Šolske knjižnice so edino področje, kjer je zaposlovanje knjižničarjev urejeno in tudi jasno določeno, da mora imeti šolski knjižničar ustrezno izobrazbo. Torej trditev o "mešancih" ne drži.
    To pa zato, ker je Ministrstvo za šolstvo in šport edino sprejelo "evropsko" primerljiv zakon, drugi se pa že leta sprenevedajo, predvsem Ministrstvo za kulturo, ter ohranjajo t.i. bibliotekarski izpit, po Samoupravnem sporazumu iz leta 1983. Seveda so glavni "borci" proti ureditvi razmer, starejše generacije, ki po eni strani ne želijo zmanjšati pomena svokje ne-bibliotekarske izobrazbe, po drugi strani pa želijo takšno zaposlovanje, kot je opisano.

    P.S.
    V nekaterih šolah so našli način, kako izigrati zakon. Nikjer ni namreč določeno. kako naj se objavi razpis o prostem delovnem mstu, pa ga objavijo kar na oglasni deski v šoli :-)Ker se ne javi nihče primeren...
    Če pa so vzeli nekoga, ki ustrezne izobrazbe nima, pa se lahko seveda ustrezen kandidat pritoži.

    OdgovoriIzbriši
  22. In še komentar članka v Delu.

    Seveda je to prvovrstni škandal in sramota. Prvo zaposliš sorodnike kot volunterje, nato pa jim pa daš službo, ker so bili volunterji.
    Verjetno ni slučajno, da je mag. Gazvodova bila dolga leta na Ministrstvu na Kulturo in direktno odgovorna, da ustrezna zakonodaja še vedno ni sprejeta. In nikoli ne bo, saj imajo preveč sorodnikov :-)

    OdgovoriIzbriši
  23. Bi si drznila podvomiti v sistem nabiranja točk šolskih knjižničark!

    OdgovoriIzbriši
  24. Govor o šolskih knjižničarkah - zakon predvideva 7. stopnjo po starem. Ni nujno, da je bibliotekarske smeri. Je res vse kar se strokonvega izpita tiče, poleg tega je bil na Filozofski tudi ŠPIK, ki je marsikomu prinesel zadostno kvalifikacijo za delo v šolstvu. Vendar sem imela težave ravno pri izobrazbi. Sprejeli so kandidatko, ki ni imela ne strokovnega izpita (ki ga mora opraviti vsak, ki dela v šolstvu na MŠŠ), ne bibliotekarskega strokovnega izpita.
    Da ne omenim, kako ohlapno so imeli zapisano sistemizacijo za knjižničarko:
    opravlja dela in naloge, določene s predpisi, letnim delovnim načrtom zavoda ter v skladu s sklepi vodstva. Ničesar bolj oprijemljivejšega.

    OdgovoriIzbriši
  25. No, ko tole berem... ne morem ostati kar mirna. Sploh pri temi o kadrovanju.
    Tudi sama imam izkušnje o kadrovanju, ki se ga omenja. Moj primer je bil celo takšen, da sem prejela odgovor, da nikogar niso izbrali in naslednji dan se je v časopisu pojavil nov oglas, ki je bil prilagojen tisti osebi, ki so jo potem verjetno zaposlili.
    Zanima me tudi, zakaj se v oglasih za delovna mesta pojavljajo zahteve, če jih sistemizacija mest (kot pravi gospod Janez) ne zahteva. Npr. o številu narejenih kataloških zapisov, celo kreatorskih, o vseh mogočih tečajih in podobno...?
    Mislim, da si tisti, ki so na vrhu slovenske knjižnične piramide kar malo zatiskajo oči. Pa ne rečt, da ni denarja za knjižničarje in njihova delovna mesta npr. v javnih ustanovah, šolah in podobno. Saj vemo, da ustanove plačujejo nebibliotekarjem vse dokvalifikacije in drage tečaje na NUKu in IZUMu za to, da zaposlijo nekoga, ki ni usposobljen - je pa dober prijatelj ali prijatelj znanca in tako dalje.
    Bibliotekarji pa ostajajo na cesti in se zaposlujejo drugje. Res hecno, kajne?

    OdgovoriIzbriši
  26. Zanima me kako kaj kadrujejo v Osrednji knjižnici Celje?
    Za direktorja ne najdem razpisa. Izbrali naj bi politično glede na trenutno stanje v Celju in to najbolj neugodno osebo za vsako delovno okolje, saj sploh nima osnovne morale in občutka za odnose s podrejenimi, da o bibliotekarski izobrazbi sploh ne govorim.

    OdgovoriIzbriši