Strani

20.10.10

Dregnil bom v Osje gnezdo

Ob brenčanju iz Biblioblogovega Osjega gnezda (20.10.2010) ugotavljam, da se povsem strinjam z nekaterimi ugotovitvami:
  • sistem zaposlovanja v knjižnicah ni dober in še vedno izhaja iz časov, ko ni bilo diplomiranih bibliotekarjev; britanski in ameriški sistem (licensed librarian, chartered librarian) je gotovo ustreznejši in strokovno bolj zadovoljiv, tudi sosedje imajo z ustreznimi akti natančno določeno, kdo sme delati v knjižnici
  • sistem strokovnih izpitov je nujno potreben sprememb in prilagoditev današnjemu času

Ob tem se ne morem strinjati z ugotovitvijo " . . . boljšega zatočišča, kot je knjižnica, si vse ostale profesije ne bi mogle zamisliti . . . ". Kaj knjižnice od teh ljudi res nič ne zahtevajo? Ne naporov in ne znanja???? Lahko delajo, kakor vejo in znajo? Če je tako, je žalostno (po krivdi knjižnic in "pravih" bibliotekarjev).

Za konec pa še malce provokativna vprašanja:

  • Kaj je bolje, npr. v manjši knjižnici za matematiko (one-man band): diplomirani matematik, "priučen" v bibliotekarstvo, ali diplomirani bibliotekar, "priučen" v matematiko?
  • zakaj so na strokovnih izpitih ne-bibliotekarji večkrat boljši od bibliotekarjev?
  • (ob trditvi:". . . univerzitetne diplomirane bibliotekarje pa prepusti svoji usodi") se vprašam, ali na trgu delovne sile potem bibliotekarji nič ne izstopajo s svojim znanjem in spretnostmi pred ne-bibliotekarji? Pričakoval bi, da bodo!

21 komentarjev:

  1. Dregnil bom v osir in v Janeza, da takoj povem, sem univ. dipl. bibl. pa se nisem nikoli obremenjeval ali imam okoli sebe diplomirane bibliotekarje ali diplomante ostalih ved, še več, velikokrat bi si želel v teamu pravega informatika, pravega jezikoslovca... Ali ni bila ravno Bolonjska reforma visokega šolstva usmerjena v večjo interdisciplinarnost, povezavo in sodelovanje ved? Sem še ali pa že star diplomant oddelka v 5. nadstropju in sem z željnim pričakovanjem pogledal nov, reformiran program pa se v biti ni nič spremenilo, eno in isto, samo olepšano z novim imenom. V naših knjižnicah pa se srečujemo še s čim drugim kot je v tistem predmetniku.
    Bibliotekarji s(m)o posebni ljudje, vse prevečkrat pa se skrivamo za svojimi fasadami stavb v katere smo pospravljeni, kaj ni luštno dobiti ne-bibliotekarja med svoje vrste, da nam razgiba vsakdan, morda pove kako znanje o zgodovini več, postavi pravilno vejico, našo angleščino popravi v pravilno formo ali pa ti razjasni dogajanje za vsemi e-viri…

    Ni se treba bati ne-bibliotekarjev, temveč nas samih diplomantov. Ali smo res tako popolni?

    Tomaž

    OdgovoriIzbriši
  2. @Janez

    Strinjam se tako s sistemom zaposlovanja (že od nekdaj delni pristaš britanskega sistema) kot tudi s strokovnim izpitom. Sam sem pristaš projektnega dela in ne t.i. "izpitnega sistema". Izpitni sistem kot tak po strokovnemu izpitu ne doprinese k znanju kandidatke/kandidata nič (samo
    nadaljevanje "kampanjskega" učenja - vsaj v 90% primerov, izjeme so pa tako ali tako povsod).

    Kar se tiče zatočišča - osebno bi se strinjal npr. kar se tiče stopnje izgorevanja posameznika. Vzemimo dva primera:
    slavistka in mladega doktorja znanosti. Predstavljajte si profesorico slovenščine na povprečni srednji šoli. Kje bo rajši delala? V šolski knjižnici ali v razredu polnem
    hormonov? Ne slepimo se - tudi v knjižnici "nesemo delo domov" (eni bolj kot drugi). Toda primerjajte stopnjo tega dela kot profesorico slovenščine in knjižničarke. Na drugi
    strani imamo doktorja znanosti. Kje bo rajši delal? Na inštitutu, kjer ga bo vsak starejši doktor znanosti (pač hierarhija) gnal 120% ali v specialni/visokošolski knjižnici, kjer bo lahko posameznikom v miru nudil strokovne informacije iz svojega področja?

    Dva primera, katerima se lahko seveda ugovarja na sto in en način, a dejstvo je, da obstajata.

    Tukaj se ne gre zato, kaj se zahteva, ampak v kakšni meri se zahteva (vsaj po mojem skromnem razumevanju).

    Kar se pa tiče provokativnih vprašanj. Prvo vprašanje je tako tipično, da bolj tipično ne bi moralo biti :). Dejstvo je, da knjižnice v veliki meri ne morejo delovati brez
    strokovnjakov iz drugih strok. Mimo tega ne bomo šli nikoli. Pravzaprav postavljaš pri prvem provokativnem vprašanju bibliotekarja v "neizobražen položaj" - saj domnevaš, da je znanje diplomiranega bibliotekarja vredno
    manj. In ne slepimo se - v takšni situaciji je
    izobraževalni sistem takšen, da je na tem mestu dejansko bolje zaposliti prvo varianto. Je pa vprašanje, ali ne-bibliotekar pri drugem študiju pridobi zadostno znanje na področju npr. referenčnih pogovorov in psihologije uporabnika (je kar pomembna zadeva).

    O tem kdo je boljši na strokovnih izpitih, ne bi vedel - nisem videl kakšnih objavljenih rezultatov. Ti si kot predavatelj v komisiji in maš verjetno več vpogleda. Mogoče bi veljalo objaviti kakšen članek na to temo.

    Kar se tiče trga - moje osebno vodilo in mnenje je seveda to, da se na določeno mesto zaposli najboljšega kandidata/kandidatko. V šolskih knjižnicah pa so večinoma zaposlene knjižnične dvoživke - knjižničarji, ki jim je knjižničarstvo redko primarna stroka.

    Na tem mestu bi zastavil vsaj dva pomisleka:

    - Po zgornji logiki tako enopredmetni študij bibliotekarstva naredi bodočim diplomantom največjo škodo, saj bodo nezaposljivi. Če podpiramo takšne razmere, kot so sedaj, potem ukinimo enopredmetni študij in naredimo izključno dvopredmetnega, kjer bo bibliotekarstvo samo tako - za zraven (kot je že bilo).

    - Recipročnost. Zakaj ni priučenih bibliotekarjev v druge profesije? To je trenutno verjetno "moj največji dokaz", da so bibliotekarji v najslabšem izhodišču. Vsi ostali so lahko bibliotekarji, bibliotekarji pa ne morejo biti vse ostalo.

    Ponavljam pa - najboljši kandidat za delovno mesto.

    @Tomaž

    Načeloma se strinjam s tabo. A po drugi strani, bibliotekarstvo s tem še dodatno izgublja svojo stroko in izginja v meglicah interdisciplinarnostih. To, če povemo na glas, nas še ne dela posebne. Poglej npr. en tipičen primer v slovenski znanosti. Kam sodijo psihiatri? Sodijo znotraj medicinskih ved ali ne? Povem ti iz osebnih izkušenj, da jih zdravniki "ne marajo" in ne smatrajo "za njihove".

    Kar se vejic, angleščine, e-virov in ostalega tiče je pa tako, da so te stvari odvisne izključno od posameznika in ne od njegove stroke.

    Toliko zaenkrat.

    OdgovoriIzbriši
  3. Kdaj je kdo nazadnje dregnil v direktorje in vodje knjižnic brez kakršnega koli formalnega znanja iz bibliotkarstva, pa še brez strokovnega izpita, takorekoč brez pogojev za tako delovno mesto? Si upate? Na blogu, itak, da ja. Kaj pa prijavit inšpekciji?

    OdgovoriIzbriši
  4. @Janez
    Strinjam se, da vodstvo v knjižnicah "od teh ljudi res nič ne zahteva, ne naporov in ne znanja". To je dejansko žalostno po krivdi vodstva in vseh knjižničarjev in njihove neaktivnosti.
    Po mojem mnenju je največji problem struktura in znanje vodstva. V manjših knjižnicah je razumljivo, da boljši sploh nočejo zraven, v večjih je pa seveda takoj problem middle-managementa (ki ga ob odsotnosti dobrega vodstva seveda niti ni možno uvesti)

    1. se strinjam z @Tilen, da knjižnice v veliki meri ne morejo delovati brez strokovnjakov iz drugih strok, vendar pa je v primeru "one-man band" zame izjemno pomembno, da je ta pravi knjižničar. Preveč je malenkosti in razmišljanja v pravo smer, ki ga ima lahko le nekdo, ki se je več let ukvarjal s študijem knjižničarstva.
    2. ugibam, ampak verjetno zaradi samih vsebin in priprave na izpit, ki ne zahteva mišljenja ampak večinoma le učenje na pamet, ki se ga lahko (nujno!) privoščijo prav ne-knjižničarji.
    3. to pa je problem študija, ki nima vizije vpisa in učnih vsebin programa, ki je tudi zastarel. (glej Twitter Fakulteta za telebane? :P ) @Tomaž ima kar prav!

    @Tilen, dvopredmetni študij je bil (precej škodljiva) posebnost FF. Ukinjen je bil z Bolonjsko reformo, ki je prinesla dve stopnji in drugo stopnjo na bibliotekarstvu so prilagodili ravno temu - izučevanju študentov drugih strok v knjižničarstvo. Seveda se je pri nas Bolonjska reforma (seveda tudi interdisciplinarnost) izrodila in verjetno uničila ta dokaj drzen poskus. Bi bilo dobro slišati kakšne podatke o vpisu.
    Se pa ne strinjam @Tilen, da knjižničarstvo izginja v meglicah interdisciplinarnosti. Knjižničarstvo JE interdisciplinarno.

    In še @Anonimni: Kaj točno bi bilo treba prijaviti inšpekciji? Vsak ustanovitelj ima pravico postaviti kogarkoli. S prstom je treba pokazati na ustanovitelje. Če je njim vseeno...
    Najprej pa se moramo knjižničarji izjasniti, kaj točno nam ni všeč. In to jasno in glasno (ne pa anonimno), ter z načrtom rešitve. Verjetno ciljaš na direktorico NUK-a? Ali kaj drugega? Ti še na blogu anonimno ne upaš ničesar jasno povedati. Rešitev vsekakor ni inšpekcija ampak povezovanje in sodelovanje. Kar pa počnemo tudi na tem blogu.

    OdgovoriIzbriši
  5. Ups, če je "petek dan za metek", je torek očitno dober za blogerske komentarje, tukaj se je razplamtelo, na terminologiji pa bo tudi treba odgovoriti.

    Menim, da se o marsičem vse premalo pogovarjamo, zato mi je všeč, da se kdaj postavijo v vrsto enaka, predvsem pa tudi različna mnenja, še toliko bolj, če so argumentirana. Prav zato vse prepogosto pogrešam večjo odzivnost naših kolegov bibliotekarjev na blogu (blogih), ampak menda smo bibliotekarji že po definiciji taki (vsaj slovenski). Na prihajajočem posvetovanju bomo skušali z anketo malce osvetliti tudi to plat (seveda ob predpostavki, da bo na anketo kaj odziva!).

    Moj odziv na nekatera vaša mnenja pa malo kasneje.

    OdgovoriIzbriši
  6. Spoštovani kolegi/kolegice, naj še jaz pristavim svoj piskrček.
    V tem letu sem diplomirala na bibliotekarstvu in polna pričakovanj vpisala podiplomski študij, smer založništvo.
    No moja zgodba pa gre nekako takole.... Lansko pomlad sem šla v našo splošno knjižnico na razgovor za študentsko/počitniško delo. Z direktorico sva se vse lepo in prav pogovorili, zamenjala naj bi študentko PEDAGOŠKE FAKULTETE, ki ji je potekel absolventski staž. Bližal se je teden ko bi morala v "službo" in 2 dni pred začetkom me je direktorica klicala, da ne morem priti delati ker še nimam dovolj podlage za delo v knjižnici in ker OBČINA ni dala denarja da me plača. Tu mi je že začelo "smrdeti", zakaj je ona s pedagoško izobrazbo lahko delala tam, jaz z bibliotekarsko pa ne??!!
    Poletje je tako šlo dejansko mimo mene,v tistem času pa so zaposlili diplomirano bibliotekarko. Naj omenim, da za prosto delavno mesto ni bilo nikjer razpisa. Naj omenim še to, da njen partner dela na upravni enoti v tem istem kraju kjer živimo, njena mami pa na občini. V mesecu decembru pa so v knjižnici zaposlili neko gospodično preko javnih del, za eno leto. To gospodično osebno poznam in je študirala dvo predmetno - obramboslovje in nemščino. Na nobeni smeri pa še ni diplomirala. Je primerna ali ni???!!!
    No in ker sem redna obiskovalka knjižnice me ti obe gospodični vsakič vprašata če že imam službo in zakaj ne in ob tem se še čudita.... Direktorica pa me spretno izogiba.
    Pred dnevi pa sem spet obiskala knjižnico in za izposojnim pultom je sedela ČISTILKA in izposojala knjige!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Haloooo??!!?? Kdo se zdaj tu norce dela..... Ženska je po izobrazbi trgovka in že vrsto let čistilka, ki je bila sedaj premeščena za čiščenje knjižnice. In ta oseba sedaj izposoja knjige....

    No in men res ni ničveč nič jasno. Mene tam "jebejo" ker po končanem drugem letniku bibliotekarstva nisem imela dovolj pojma za delo v knjižnici, tam pa lahko knjige izposoja že praktično vsak obiskovalec....

    OdgovoriIzbriši
  7. @Anonimni

    Ne vem sicer od kje si našel direktorje. Če veš za kakšen konkreten primer, ga kar povej. Kar pa se tiče, ali si upate. Ali smo stari 5 let? Vsi, ki pišemo na tem blogu smo bolj ali manj znani slovenski knjižničarski javnosti in se izpostavljamo. Anonimnost je pa tako ali tako najlažja. Sam direktorja vidim predvsem kot managerja, ki mora seveda razumeti področje knjižničarstva, ni pa to njegova primarna dejavnost. V večjih knjižnicah imajo za to strokovne direktorje. Drugače pa za delovanje direktorja odgovarja ustanovitelj knjižnice.

    @Mitja

    To da ne zahtevajo vodje, ne vem če ravno drži. Letna poročila načeloma držijo vodo v povprečju. Osebno bi šel še korak višje po prehrambeni lestvici. Ko bo enkrat financ resnično malo (za knjižničarje ta čas še ni prišel, saj lahko vsak evro kar nekajkrat obrnemo), bodo pritisnili financerji na vodstva, vodstva pa nižje.

    Kar se tiče študija - je pomankljiv, to je jasno. Vendar pa, prosim lepo, ni edini krivec. Kajti enkrat, ko bi bil študij resnično vizionarsko naravnan, bi pravzaprav služil gospodarstvu. Sam vidim študij kot ene vrste vpeljavo v svet stroke. Od posameznika je potem odvisno, kako se bo v določeno zadevo poglobil in koliko energije bo vložil v "obštudijski študij", če lahko temu tako rečem- Problemi so po mojem v nezainteresiranosti večine študentov.

    Kar se pa tiče interdisciplinarnosti. Bibliotekarstvo ima neke osnove, se pa tu prepletajo tako elementi založništva, informacijske znanosti ipd. Vendar se tudi ti elementi počasi mešajo z ostalimi sferami družbenega delovanja. Na koncu dobimo mešanico vsega. Kar pa je lahko ali zelo dobro ali pa zelo slabo. Sem mnenja, da je interdisciplinarnost v knjižničarstvu pomembna, če gre za knjižničarstvo + splošno razgledanost posameznika. V kolikor pa gre predvsem za mešanje in ponovno mešanje delovanja različnih strok, pa imamo na koncu vse in obenem nič.

    @Anonimna

    Ja, takšni primeri niso redki. Priporočam samo - stran od takšne knjižnice, saj ne boš pod takšno streho delovanja nikoli zadovoljna.

    OdgovoriIzbriši
  8. Blogger vztraja, da komentar ne sme presegati 4.096 znakov, zato bom besedilo razdelil v dva dela.

    @Tilen, Mogoče je malo paradoksalno, ampak strokovni izpit ni namenjen temu, da bi kaj doprinesel h kandidatovemu znanju . . . samo preverja, kakšno in v kolikšni meri je to znanje. In potem dá »pildek«, da je res takšno, kot bi moralo biti. Ali je res, tega nikoli ne veš, ampak tako je z vsemi izpiti. Drugih ambicij strokovni izpit, kolikor vem, nikoli ni imel. Da pa ga je čas povozil, ni nobena skrivnost in to priznavajo vsi, ki se z njim ukvarjajo, pa naj bo s sprednje ali z zadnje strani katedra.

    Seveda so moja provokativna vprašanja tipična! Saj drugače ne morejo biti provokativna in dovolj ilustrativna hkrati! Nisem pa vrednotil znanja obeh niti postavljal bibliotekarjevega znanja «pod« znanje matematika, samo nisem se strinjal z oso, da je knjižnica zatočišče za vse ostale profesije, knižničarji pa da so prav zato prepuščeni svoji usodi! Sam sem vedno zastopal mnenje, da bi moralo biti v knjižnici še več drugih profilov strokovnjakov, ne samo bibliotekarji. Na srečo se to ponekod malo že opaža.

    Mnenje o kakovosti kandidatov na strokovnih izpitih lahko opiram samo na svoje izkušnje in izkušnje kolegov – izpraševalcev, ki smo se o kandidatih ob vpisovanju ocen pogosto pogovarjali. Kakšne objave rezultatov še nisem opazil, mogoče kje spregledal. Na veliko zadoščenje (svoje osebno in najbrž tudi kandidatov) letos več ne predavam in ne izprašujem. Tako da s člankom ne bo nič, vsaj mojim ne. Brez omembe podrobnosti pa upam trditi, da je (ne)znanje na strokovnih izpitih pogosto katastrofalno. Na srečo včasih tudi blesteče, to moram priznati! Menim, da je nedopustno, da pride človek tako nepripravljen na izpit (pri tem je vseeno, kaj si misli o izpitu, lahko se ga tudi vzdrži in ne pride). Če pride tako nepripravljen matematik ali slavistka iz najine zgornje zgodbe, je to hudo. Če pride diplomiran bibliotekar pa . . . kaj vem, saj res ne vem, kaj naj si mislim.

    Jaz ne bi silil v vprašanje eno- in/ali dvopredmetnega študija. Bolj bi se zavzemal za večjo interdisciplinarnost študija in možnosti kombinacije (t.i. nabiranje ECTS-jev na različnih fakultetah, seveda ob ustreznih varovalkah, da ne dobimo diplomiranega vseveda brez potrebnega znanja). In strinjam se z @Mitjo, da bi lahko druga bolonjska stopnja delno reševala nadgradnjo ne-bibliotekarjev.

    Glede vejic in angleščine pa vendarle pomislek: Ali nimajo ponekod, kjer je seveda potreba in možnost, poklicnih lektorjev, prevajalcev ipd.? Nismo tudi mi malce vzvišeni, češ, saj lektorja ne potrebujemo, znam slovensko in znam angleško . . . Všeč mi je znamenita slovenska sintagma »obvladam angleščino«!

    @Anonimni: Še beseda o direktorjih (namenoma uporabljam vaš izraz, tj. direktor in ne vodja knjižnice). Domnevam, da gre za večje in samostojne knjižnice, če imajo direktorja. Taka knjižnica je podjetje, poslovni sistem. Je knjižničar usposobljen za učinkovito upravljanje srednje velikega podjetja? Prenesimo vprašanje v druga okolja – je nujno, da postane direktor kliničnega centra nevrokirurg, jerdrskega instituta nobelovec za fuzijo, kmetijskega instituta priznani genetik . . . ? Trdim, da ne! Podjetje bi moral voditi dober »biznismen«, za strokovna vprašanja (torej knjižničarska v našem primeru) naj ima strokovno službo, pomočnika direktorja ali kakor koli se imenuje. V tujini imajo univerze direktorja, ki je menedžer in ne akademik, akademske zadeve vodi rektor in drugi akademski organi. Drugo vprašanje so manjše knjižnice. Ampak tam je ponavadi vodja. In kot pravi @Mitja, je ustanovitelj tisti, ki opredeli pogoje za delovno mesto. (Ste se kdaj vprašali, kakšni so pogoji za ministra?).

    Pred vpitjem navpomaganje in klicanjem inšpekcije kaže najprej pogledati dokumentacijo, mednjo sodi tudi sistemizacija delovnega mesta in pogoji za njegovo zasedbo. Šele potem klic k orožju. Če je seveda sploh potreben.

    OdgovoriIzbriši
  9. Pa še drugi del:

    @Mitja, glede vodenja s strinjam, naša specifika pa je v tem, da je le malo knjižnic, kjer zares obstaja srednji menedžment. Navadno ga ni ali pa je samo navidezno vzpostavljen (vodja tegaintega, ampak z enim samim delavcem ali največ dvema).

    He, he, dotolkel si me z izjavo ». . . učenje na pamet, ki se ga lahko (nujno!) privoščijo prav ne-knjižničarji.«! Brez osnovne mere memoriranja bi bilo življenje čista žalost, si predstavljaš same bistre veleume, ki ne bi imeli o čem razmišljati in iz česa sklepati? Saj moramo še mi ne-biologi vedeti, da kit ni največja riba. Kam sodi moje nekoč standardno vprašanje »Kaj je kriterij za razločevanje med konvencionalnim in nekonvencionalnim knjižničnim gradivom?«. Memoriranje? Sklepanje? Oboje? Da se zapisljivega laserskega diska (knjižnično gradivo!) ne sme puščati na lepo osončeni okenski polici si je tudi treba zapomniti . . . Dve tipični vprašanji, kjer so me dipl. bibl. na strokovnem izpitu pogosto razočarali.

    @Anonimna kolegica, glede javnih del se v sklopu stroke težko pogovarjamo, ker sodijo v povsem drugo kategorijo, tudi dela, ki jih javno zaposleni lahko opravljajo (smejo opravljati), so določena in ne smejo biti sistemizirana oz. javno delo ne sme biti »nadomeščanje« delavca. Tega se seveda skoraj nihče ne drži. Strokovna primernost je v tem primeru samo stvar presoje in ne stroke. Zato tudi izobrazba ni pogoj. Tu se dogaja dosti zanimivega!

    Trgovka na izposoji v splošni knjižnici je res »dosežek«, ki ga ne bi kazalo posnemati! To gotovo ni prav, sem pa tudi sam kdaj v situaciji, da bi me kaj takega hudo zamikalo (kako z enim knjižničarjem zapolniti dva turnusa, ko v petek zjutraj zveš, da si je eden čez noč polomil noge?). Tudi sam sem nekoč pred leti tako vskočil reševat izposojo in upam, da ni kdo po fakulteti robantil, kako tam nek lingvist izposoja knjige.

    Glede zaposlovanja in javnega razpisa, ki ga omenjate, je stvar resnejša in če je tako, je to prekršek, pa seveda tudi zaposlovanje prijateljev, znancev, sorodnikov kar tako neupoštevaje predpise. Tu bi bil prostor za sindikat knjižničarjev . . . pa smo lani ugotovili, da ga nismo sposobni spraviti skupaj (beri: nočemo, saj so se nekatere kolegice zelo, zelo trudile in tudi izkazale, samo naše podpore niso dobile!). In @Tilen ima prav, tudi če bi izsilili svoj prav, v takem okolju ne bi bilo prijetno delati.

    Pa še enkrat @Tilen (malce si me prehitel s komentarjem), zelo se strinjam, da je študij osnova, na kateri potem gradiš ali pa zaspiš. In da je problem nezainteresiranost in neodzivnost študentov. V Sloveniji večja, kot ponekod drugod (namenoma sem se izognil izrazu Zahod), študentov bibliotekarstva večja, kot v nekaterih drugih strokah. Ko gledam ljubljanske študente ekonomije, ki jih imam pač najbližje, ne bi rekel, da so ista generacija kot bibliotekarji, tako so zagnani, angažirani, proaktivni . . . Pred tednom sem bil med študenti na Severu. To je drug svet! Malce zlobno sem poguglal »študenti bibliotekarstva«. Saj nočete vedeti . . . !

    OdgovoriIzbriši
  10. @Janez

    Kar se tiče angleščine in podobnega - obrtnika pokličemo, ko imamo premalo časa (imamo pa denar) ali ko ne znamo sami opraviti določeno stvar. Je pa res da s(m)o bibliotekarji dostikrat preponosni.

    Mentaliteta, da je mnenje o izpitu nepotrebno, mi je bila zmeraj tuja (v smislu pač stvar je treba opraviti in pika). Osebno nisem nikoli vložil dodatnega časa/energije v nekaj, kar nisem prebavljal, tudi če so zato trpele ocene. Tako da ocena "zadostno" ne pomeni nujno samo nikakršnega znanja, lahko pomeni tudi mnenje o izpitu. Je pa seveda res, da v življenju prideš najlaže skozi preprosto izpolnjevanje tistega, kar ti je ponujeno ;).

    @Janez in vsi ostali

    Res me zanima vaše mnenje glede recipročnosti in izgorelosti, ki sem jo omenjal zgoraj.

    OdgovoriIzbriši
  11. @Tilen, glede belega štrajka na neprebavljivih izpitih smo najbrž vsi podobni, pač eni bolj in eni manj. Ampak nisem mislil tega. Ne govorim o obsežnem in poglobljenem znanju, napiflanosti ipd., pač pa o tem, da ima človek na izpitu vsaj »nekaj pojma« o zadevi. Ker če ga nima (ne glede na izpit), kaj potem za božjo voljo sploh rine v knjižnico?! In v čem je potem tista čistilka/trgovka od včeraj na izposoji slabša od tega faliranega bibliotekarja? Saj res, da ga znanje o tem, kako ločimo konvencionalno gradivo od nekonvencionalnega, ne bo naredilo nič boljšega bibliotekarja, ampak tudi študent medicine v prvem letniku pogrne na fiziki, ki mu kot pediatru čez nekaj let nič ne bo pomagala. Nekaj čisto malomalomalo osnov stroke pa bi moral vendarle vsakdo poznati. Izpit gor ali dol!

    No, ko smo že pri izpitih in statusu knjižničarja (glede na druge poklice in stroke), še cvetka o tem, kako znamo učinkovito pljuvati v lastno skledo. Konkretno je anekdota (čisto resnična) s strokovnih izpitov, vendar se isto pojavlja v neizmernih količinah vsakodnevno tudi v drugih situacijah. V pogovoru o območjih bibliografskega opisa kandidatka ni imela pojma o pojmu in je zgroženo zavzdihnila: »Pa zakaj moram to znati, saj jaz tega ne delam.« Izpraševalka: »No, pa se pogovoriva o tem, kar delate. Kaj pa delate?« Kandidatka za bibliotekarko s strokovnim izpitom: »Jaz vnašam v COBISS«. In vnašanje je postal naš »strokovni« izraz!!! Kolikokrat lahko to slišimo! Menda vemo, da je vnašanje podatkov najnižje nekvalificirano delo pri obdelavi podatkov, včasih so bile to tipkarice z osnovno šolo in tipkarskim tečajem. Se pravi, da katalogizator več ne katalogizira, pač pa vnaša . . . ! Prav nam je!

    Glede »recipročnosti« ne poznam dovolj dobro drugih poklicev in njihove zaposljivosti, ampak zadnjič smo omenjali bibliotekarje, ki postajajo menedžerji, organizatorji dela, tudi med novinarji se najde raznoraznih strok. Danes je že vsak lahko prevajalec (kar se v slovenski knjižni produkciji prevodne literature razkriva že vsakemu laiku), pa še kaj bi se najbrž našlo, na primer vremenarji in napovedovalci (se tudi vidi, še bolj pa sliši). Med gledališkimi igralci so bivši mornarji (pa so vseeno na špici). Niste samo bibliotekarji sirote (jaz sem imigrant).

    Glede zgornjega primera »izgorevanja« bibliotekarke ali slavistke se ne strinjam. Vsak sprejme in požre tisto, kar ga veseli, izpolnjuje, mu da občutek uspeha ali karkoli podobnega. Nam drugim, ki gledamo »od zunaj«, se zdi eno ali drugo prijetnejše, lažje. Lahko je tisto, kar rad delaš in v čemer si uspešen, dober. Majdičevi je lahko in prijetno tisto, česar jaz nikoli niti poskusil ne bi! Pred leti sem imel priliko čisto od blizu spremljati medicinske sestre na najintenzivnejšem oddelku nevrologije, tam, kjer ležijo živi mrliči. Vsaka od njih bi si lahko izbrala ambulanto splošnega zdravnika, kjer bi jo z veseljem sprejeli, ker je RES dobra! Pa so delale tam, videl sem jo čepeti, mlado dekle, objokano ob postelji bolnika, ki mu ni mogla pomagati, pa je hotela . . . In je bila naslednji dan spet rada v službi. Nasmejana je vlivala upanje najbolj obupanim. Ona je tam izgorevala, ampak v dobrem pomenu te besede in prostovoljno.

    OdgovoriIzbriši
  12. Da mi je računalnik ponovno ne zagode, v drugem poskusu odgovarjam bolj na kratko, kot sem neuspešno poskušala prvič. Torej:

    @ Janez glede izgorevanja se popolno strinjam z vami. Gre predvsem za veselje do dela, ki ga opravljaš. Tudi v knjižnicah poznamo "tečne uporabnike" in težke dni, e srečujemo s situacijami, ko nam je nelagodno, pa naj bo to delo s strankami, ki jim ne znamo ustreči ali pa nalogami naših nadrejenih itd. Če ne prej, s pričetkom delavnega razmerja vsakdo postane deloholik. Drugače pač ni za ta poklic in je primoran iti drugam, saj ga politika ustanove v kateri dela povozi.

    Kar se tiče večje uspešnosti kandidatov iz preostalih smeri na strokovnem izpitu...Ugotovitev me ne preseneča. Študentu bibliotekarstva izpit predstavlja nujno zlo ob zaključku študija, medtem ko se "tuj" kandidat nanj pripravlja z željo, da bi se nečesa (povsem) novega naučil. In ker ne pozna vse vsebine, katere se je moral študent-bibliotekar naučiti od prej, bo toliko bolj zvedav in željen novega znanja.

    Dvopredmetni študij je po mojih neprevirjenih informacijah ponovno vzpostavljen, oz. oddelek vsaj teži k njegovi vzpostavitvi. Nimam pa podatkov, koliko študentov se je odločilo zanj.

    Kar se bolonjske prenove tiče. Podpiram izbiro zunanjih predmetov. Vendar bi se morali vpisi nanje izvrševati na ravni fakultet in ne vsakega posameznega študenta. Profesorji bi morali proučiti učne programe in potegniti vzorednice z lastnim predmetom ter predmeti prostalih smeri. Nato bi študentom predlagali, katere zunanje predmete priporočajo. Fakultete pa bi določile količino prostih mest za tuje študente in iz katerih smeri le-ti lahko prihajajo. Nujno bi bilo tudi vzkladiti urnike. Dogaja se namreč, da prihaja do prekrivanja predavanj, če se študentje odločimo za obiskovanje izbirnih predmetov, že na matični smeri študja, kaj šele, če hodimo na predavanja drugih smeri.

    Strinjam se, da v knjižnicah potrebujemo ljudi tudi iz prostalih strok. Ne razumem pa miselnosti, čemu naj bi bil bibliotekar zgolj in samo bibliotekar? Dandanes se išče znaje. Ne vidim težave v tem, da bi študent bibliotekarstva, po končani stopnji študija odšel študirati še kaj drugega. Knjižničar v matematični knjižnici se bo vsekakor presej težko znašel v njej, če ne bo imel potrebnega znanja iz matematike. Nič ni narobe, če v knjižnicah zaposlujemo ljudi prostalih profilov, a menim, da zgolj stokovni izpit iz bibliotekarstva ni dovolj. Potrebna bi bila dodatna izobraževanja z ustreznimi dokazili pred nastopom takšne funkcije. Posebna previdnost, pri zaposlovanju takšnega kadra, po mojem skromnem mneju, velja v knjižnicah enega knjižničarja.

    OdgovoriIzbriši
  13. Zanimiva razprava :-)

    Ob branju nekaterih komentarjev se sprasujem, ali je studij bibliotekarstva potemtakem sploh se potreben?!

    Primer cistilke za pultom v izposoji je prav simptomaticen glede odnosa dolocenega dela zaposlenih v knjiznicarstvu do "stroke" - vodji knjiznice se v tem primeru ocitno niti ne sanja, da segment "izposoja" (predpostavljam, da so v mrezi) omogoca dostop do obcutljivih osebnih podatkov (da ne omenim zlo-rabe osebnega gesla za prijavo), katerih zloraba je kazniva (pravzaprav bi moral biti "nepooblascenim dostop prepovedan")...

    Ja, tudi zato, smo tam kjer smo...

    Ocitno pa nismo edini, ki se v teh casih sprasujemo o bistvu in naravi svoje poklic-anosti. Ce imate cas (in dostop ;-) v branje (prav na to temo) priporocam clanek iz zadnje stevilke LRTS "Cox, Elizabeth J. and Anne K. D. Myers, What is a Professional Cataloger? LRTS, 54 (4)

    OdgovoriIzbriši
  14. Hvala za omembo članka. Mislim da bo tole dobra alternativa za vse, ki nimajo dostopa:
    http://scarlettlibrarian.wordpress.com/2010/10/25/what-will-happen-to-cataloguing-and-catalogers/

    OdgovoriIzbriši
  15. Ps. Če je študij bibliotekarstva sploh še potreben ?!?!
    O joj joj! Dotična dvomljivost človeka kar pogreje in do nje nikakor ne bi smelo priti. Pričakovala sem burno reakcijo, pa vse do sedaj čisto nič! :-(

    Pravo vprašanje se glasi: Kako ga (še) izboljšati dokler ne dosežemo (skorajšnega) prefekcionizma ?
    Oddelek kot celota bi moral biti stalno dodobra prevetren z novostmi in odprt za sprejemanje dobrih praks. Knjižnice potrebujejo kvaliteto, ki jo še amater iz našega področja, brez ustreznih znanj nikakor ne more doseči. In prav študij je prva prava vstopna točka v procesijo.

    OdgovoriIzbriši
  16. Popravek: Mišljena je bila proFesija in ne procesija. (Se vidi da sem že pod vplivom praznika. ;) )

    OdgovoriIzbriši
  17. Bibliowasp, se popolnoma strinjam. Kar se dogaja v zvezi z nezaposlovanjem bibliotekarjev, je sramota. Najbolje da ukinejo celotno bibliotekarstvo in gremo še malo nazaj v zgodovino!!

    OdgovoriIzbriši
  18. @Anonimni, saj strinjamo se vsi, ampak deklarativno razglašanje, da je vse zanič in slabo, ni konstruktivno. Kaj smo/ste/so naredili, da bi bilo bolje? Kdo? Kaj smo/ste/so naredili narobe? Kdo? Kdo bo kaj naredil, da bo bolje? Ste pripravljeni na akcijo?

    OdgovoriIzbriši
  19. Ob prebiranju Meril in standardov za organizacijo in delovanje specialnih knjižnic (MZT, ZBDS 2000) mi je v zvezi z zgornjo razpravo padel v oči čeln: "2.5.3 Vsebinska obdelava dokumentov se izvaja po veljavnih standardih in jo opravljajo
    strokovni delavci s posameznih strokovnih področij z najmanj visokošolsko izobrazbo."!

    OdgovoriIzbriši
  20. @Janez

    Ena cvetka je tudi tale: Člen 2.2 - "Če specialna knjižnica opravlja knjižnično, dokumentacijsko in informacijsko dejavnost kot javno službo, mora zagotavljati:...vključenost v nacionalni vzajemni bibliografski sistem....". To je ponovljeno tudi v Členu 6.6, ki pravi "...Če opravlja specialna knjižnica knjižnično, dokumentacijsko in informacijsko dejavnost kot javno službo, je v nacionalnem vzajemnem bibliografskem sistemu dolžna sodelovati...."
    Ali pa tale: Člen 5.1 "...Za opravljanje strokovnih del je v specialni knjižnici zaposleno ustrezno število strokovno usposobljenih knjižničnih delavcev različnih profilov (knjižničarskih, dokumentalističnih,
    informacijskih, računalniških in drugih)...." Knjižničarski profil je strokovno usposobljen knjižnični delavec...hehe.

    In naprej: Člen 5.3 - "...Priporočljivo je, da naj bo v specialni knjižnici med zaposlenimi najmanj dve tretjini strokovnih delavcev...." Koliko specialnih knjižnic ima vsaj 3 zaposlene?


    Takole na hitro...

    OdgovoriIzbriši
  21. Pa tudi ne glede na to si težko predstavljam, kaj bi lahko bilo tistih ena tretjina ne-strokovnih delavcev! Recimo, da bi bili v knjižnici 3 delavci . . . bi bila potem lahko ena snažilka, hišnik, pisec na Biblioblogu . . . ? :-)

    OdgovoriIzbriši