Strani

9.4.10

WinKnj pri študiju bibliotekarstva

V bistvu precej pomembna novica, ki pa je izgleda hotela oditi mimo brez posebne pozornosti. Hvala Mitji, da me je na to opozoril.

Kot navaja podjetje MordiCom d.o.o. na svoji spletni strani:"...je 4. marca 2010 s Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani sklenil pogodbo o sodelovanju, na osnovi katere bo Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo uporabljal WinKnj za izobraževalne ter raziskovalne namene."

To je pohvalno iz večih razlogov. Sodelovanje z IZUM-om je verjetno padlo v vodo, saj se je o testni bazi za katalogizacijo govorilo že sigurno 7 let, a nikoli ni bilo izvedeno (kot je meni znano). Zakaj, vedo le posvečeni. Študenti bodo tako lahko spoznali alternativno orodje, ki ga lahko knjižnice s pridom uporabljajo. Spoznali bodo, da obstaja več rešitev in ne le omnipotentna - COBISS. Kar pa je najpomembneje - gre za sodelovanje na razvojni ravni med javnim in zasebnim sektorjem, ki ga v Sloveniji že tako ali tako kronično primanjkuje, če pa gre za sodelovanje znotraj naše stroke, pa je občutek še toliko boljši.

Navkljub vsemu pa (vsaj meni) ostaja grenak priokus. Če hočemo iti s korakom v čas, moramo slediti trendom v tujini in poznati dejansko precej več podobnih izdelkov, ki so celo odprtokodni in dejansko izredno napredni - kot je to npr. KOHA. Ne vidim razloga (mogoče edino kadrovska podhranjenost) zakaj ne bi stroka sama začela razvijati svoj produkt in postavljati smernice (sploh s prihajajočim modelom FRBR oziroma po slovensko FZBZ - Funkcionalne zahteve za bibliografske zapise), namesto da to iz zgodovinskih razlogov opravlja nek inštitut.


Več o celotni novici pa na uradni strani podjetja - WinKnj pri študiju bibliotekarstva.

30 komentarjev:

  1. Malce sem se poigral, v OPAC-u je 12 knjižnic označenih kot da aktivne, na klik se odzove samo ena.

    Iskalno polje (edino) »Poišči naslove« pa »požre« kateri koli podatek, tudi ime prevajalca . . .
    Iskanje z besedo »računalnik« ti ponudi tudi Geografijo Azije in Geografijo Afrike, z »roža« te obdari Pridi, mili moj Ariel Mire Mihelič . . . »avto« je tudi nekje v Debeluški Janje Vidmar . . .

    A me ni bilo v šoli, ko so jemali kaj zelo pomembnega?

    OdgovoriIzbriši
  2. Janez, avto je tudi nekje v komediji "Žalujoči ostali" Branislava Nušića, ko iščeš po COBISSu pod ključne besede avto*. Nekaj pomembnega pa gotovo tukaj je, skriva pa se nekje v ozadju med navodili za uporabo in privzetimi nastavitvami programa.
    :-)

    Nič pa te ne ustavlja, da celo narediš/prilagodiš svojo verzijo OPACa, ki dela s programom. Funkcionalnost programa je v bazi, ne aplikaciji, ki je zgolj front-end. Vsebina baze (s funkcijami in izvorno kodo) pa je prosto dostopna.

    Lahko obračamo kakor hočemo, ampak rezultat nečesa je vedno posledica načina vnosa nečesa.
    Skupni imenovalec pri šolah pa je postavljen (namerno) precej nizko.

    Hvala pa za opozorilo za nedelujoče linke. Mislim, da je to posledica nedavnega izpada serverja in se statusi niso več pravilno posodobili.
    Lahko pa da je posledica posodobitve F-Secure-a, pa so uporabniki spet klikali na "ne dovoli".

    Tilen, za FRBR sem bežno slišal na FF. Kolikor (na hitro) vidim gre za poenostavitev, ki še vedno sledi EAV (Entity-Value-Attribute) modelu kataloga, ki ga WinKnj uporablja. Treba je zgolj dopolniti šifrant definicij vnosnih polj, da se ga lahko uporablja.

    Da bi pa bibliotekarji razvijali lasten produkt... Zakaj ne bi še lastnega zdravstvenega sistema? Konec koncev zdravniki se učijo iz knjig, ki jim jih dajo bibliotekarji...
    Morda je vseeno bolje, če vsak obvladuje svoj posel. Da se pa naredi nekaj skupnega, je pa potrebna komunikacija. In kljub temu, da smo to kar smo ravno zaradi komunikacije, vseeno pridemo do situacij, ko jo je nekje bistveno premalo.

    Ampak vidim, da na tem blogu je nekaj posameznikov, ki jih področje dejansko zanima in bi imeli morda kake konkretne predloge tudi glede WinKnj.
    Predlagam, da v tem primeru stopimo v direkten kontakt (info@mordicom.si ali marko.petejan@gmail.com).

    OdgovoriIzbriši
  3. @MPoo2: Pozdravljeni in dobrodošli na našem blogu,

    Vtikanje v posel drugega zna včasih biti moteče,a tudi več kot koristno. Neizpodbitno drži rek; več znaš, več veljaš in dostopnost do ustreznih informacij je dandanes lažja kot kdajkoli. (Ponavadi je problem v tem, da je le-teh odločno preveč, kot pa da bi jih imeli premalo.) Ne vidim razloga, čemu ne bi bibliotekarji poizkusili s razvijanjem lastnega produkta, saj za uspešno izpolnitev želja naših uporabnikov potrebujemo vse več znanja iz področja IT.
    Jaz sem vsekakor za medsebojno sodelovanje, ki naj preko konstruktivnega dialoga temelji na izmenjavanju mnenj, idej, izkušenj in znanju z več ali manj enako količino zastopanja na obeh področjih.

    Želim Vam čimveč uspehov pri nadaljnjem razvijanju Vašega programa.

    OdgovoriIzbriši
  4. @MP002, pozdravljeni!

    Hm . . . OPAC je po definiciji namenjen uporabniku, v šolski knjižnici predvsem otroku. Verjamem, da so mulčki danes bistrejši in s sodobno tehnologijo spretnejši od mene, starega kozla, ampak OPAC ni napravi si sam komplet, ki ga je treba najprej še sestavljati in preizkušati pa trikrat vreči ob tla. Namenjen je tako genijem kot tudi telebanom. Pred vnosno vrstico piše »Poišči naslove«, zato kljub neizmerni fantaziji in dobri volji ne najdem prave povezave med »računalnik« in »Geografija Azije«. Ja, saj vem, da večino računalnikov danes sestavijo v Aziji, pa vseeno . . . Vem tudi, da so rezultati iskanja vedno odraz in »posledica načina vnosa nečesa«, kot pravite, ampak prav velikih presenečenj pa vseeno ne pričakujem (več), ali pa pričakujem vsaj nekaj pomoči, npr. rangiranje zadetkov.

    Tudi ne bi razpravljal o razlikah med »avto« in »avto*«, ker jo oba poznava (Besedišča slovarja slovenskega jezika navaja 249 besed, ki se začenjajo z avto*, tudi »avtograf«, ki vas je pripeljal do Nušića). Pa «ključna beseda« in «naslov« je vendarle dobro v postopkih iskanja razločevati. Če je za tem kaj pomembnega, in verjamem, da je, saj se s tem ukvarjam že trideset let, naj se nikar ne »skriva nekje v ozadju«! Sodobni sistemi za poizvedovanje, in OPAC naj bi sodil mednje, temeljijo na intuitivnosti in enostavnosti, skrivanje pa je nasprotnik in sovražnik intuitivnosti. In funkcionalnost naj se prvenstveno izraža v aplikaciji za uporabnika, saj je program namnenjen samo temu! Ne podcenjujem in ne negiram pomembnosti strukture in zasnove baze in celotnega sistema, vendar me kot »uporabnika« pri delu z OPAC-om to pač ne zanima. Navodila? Nikjer jih nisem zasledil, pa če povem po pravici, navodil praviloma ne maram, tudi mularija ima tako rada Google med drugim tudi zato, ker nima navodil . . .

    Server pa zopet ne deluje, ta hip ni dosegljiva nobena knjižnica (ali pa mogoče knjižnice čez vikend »zaprejo«?).

    Pa še za zaključek: Ja, Branislav Nušič je bil kaveljc in rad sem ga prebiral. Marsikaj sploh ni tako smešno, kot se na prvi pogled zdi. Kot danes marsikaj ni tako resno, kot se zdi. Saj ste med iskanjem, ki ste mi ga navedli, opazili nenavadne ikone tam na vrhu . . .

    OdgovoriIzbriši
  5. @Tilen, s tem, da naj stroka postavlja smernice, se povsem strinjam in tu je eden naših žuljev. Velikih in krvavih. Ampak razvoj lastnega sistema je v današnjem času malo anahronistično. Vsekakor DA razvoj v sodelovanju in kot naročnik, partner v projektu. Nikakor pa ne samostojno. Za začetek, kdo pa sploh je ta »stroka«, ki naj bi sistem razvijala? Še za kaj manjšega se ne moremo zmeniti, uskladiti, v sodelovanju narediti! V eni stroki imamo tri strokovna društva. V enem pravilniku imamo povsem različne interese. Zato pa nas povozijo! In danes je obdobje vse večje specializacije, ne generalizacije znanja in dela. Pa ti. »outsourcing« tistega, kar znajo in zmorejo drugi bolje in ceneje - fotokopiranje, bife, menzo, kurirsko službo, čistilni servis . . . za to najemamo druge službe, pogodbene svetovalce in ekspertne skupine. Projektno in za določen čas, do zaključka projekta. Ne gre samo za kadrovsko podhranjenost knjižnic, gre za to, kar pravi MP002 – vsak naj dela tisto, kar najbolje zna, za drugo naj si pridobi kredibilnega partnerja.

    @MP002, tisti primer z zdravsrvenim sistemom pa ni ravno posrečen :-)
    Zdravstveni sistem imamo en sam, monopolen . . .

    OdgovoriIzbriši
  6. @MPoo2

    Izjemna pohvala, da ste se oglasili. Na trenutke mislim da je v Sloveniji postalo epidemija ne-odzivanja in na sploh skrivanja se ter ne upati imeti svojega mnenja. Vaš produkt je v Sloveniji že pognal korenine in veseli me, da se razvija saj s tem vzpodbuja konkurenčen razvoj. Programu samemu sledim že skoraj od začetka in sem mnenja, da ste s tem, ko ste podpisali pogodbo z Oddelkom na pravi smeri.

    Mogoče sem bil premalo (ali namerno premalo) natančen o razvijanju produkta znotraj stroke. Takšen razvoj ni namreč v tujini prav nič neobičajnega. Res pa je, da se dogaja predvsem na univerzah, kjer ni manjka finančnih sredstev. Sami "bibliotekarji" pa so namreč razvili ogromno produktov. Če pogledam samo na svoje področje raziskovanja - Eugene Garfield je z IF pravzaprav spremenil svet znanstvene literature in evalvacije raziskovalnega področja. Če pa ostanemo le na področju "produkta" o katerem teče beseda, pa je stvar še toliko preprostejša. Naj dam zopet primer KOHA, ki so ga sprejele knjižnice širom sveta (in to ne le neke "obskurne" knjižnice). Govorim o dejstvu, da je potrebno določeno orodje le prilagoditi in ne "na novo izumiti". Že midva z Mitjo prav lep čas delava na tem. In če sem lahko malce zloben - iz mojega stališča je precej pomembnejši "know-how" kot pa tehnična izvedba (pa prosim ne razumite me napačno). Podcenjevanje tu definitivno ni na mestu.

    Se pa definitivno strinjam z dejstvom, da so najboljši rezultati plod sodelovanja. Združevanja privatne in javne sfere je pri nas izjemno malo in kot sem že povedal - resnično pozdravljam vaš skupen projekt.

    Privatna sfera pa se mora tudi obnašati trgu primerno - sodelovanje mora vedno iti v obe smeri. Prostovoljno baziranih idej v poslu skorajda ni (vodilo je seveda dobiček), dobre ideje morajo biti za podjetje vredne in temu primerno kompenzirane.

    Naj vam za konec še enkrat zaželim čimveč poslovnih uspehov. Naj se vaš produkt razvija uspešno za dobrobit vseh :).

    OdgovoriIzbriši
  7. @MPoo2
    Omenili ste:"Nič pa te ne ustavlja, da celo narediš/prilagodiš svojo verzijo OPACa, ki dela s programom. Funkcionalnost programa je v bazi, ne aplikaciji, ki je zgolj front-end. Vsebina baze (s funkcijami in izvorno kodo) pa je prosto dostopna."
    Kje točno je program oz. baza oz. izvorna koda dostopna? Link?

    OdgovoriIzbriši
  8. Ni prosto dostopna v smislu open source, pač pa v smislu, da si lahko prilagajaš lastnim potrebam (v Možnosti->Administracija). Podobno kot izpise. Program je seveda plačljiv; nek mesečni znesek. Jasno, za par sto knjižnjic bi bil drugačen način za projekt čisti suicid.

    OdgovoriIzbriši
  9. Microsoft Office je torej v celoti prosto dostopen :-)
    Kdo bi si mislil?!?

    OdgovoriIzbriši
  10. Čez vikend sem nekaj dni neuspešno poskušal priti do Opaca, pa očitno ni bil aktiven, ali pa so se knjižnice v tem času izključile, česar sicer ne odobravam (če je bil to razlog). Danes je 11 knjižnic v seznamu spet obarvanih modro, kar razumem, da so aktivne, ampak odzove se pa samo ena, in to ne ista kot prejšnji teden.

    Neprevidno sem iskal kaj o »knjigi« (v naslovu, kot pač Opac predlaga to edino možnost) in dosegel rekordnih 1917 zadetkov, ki pa praviloma ne govorijo o knjigi. Našel sem celo sebe, ampak kot prevajalca knjige o robotih . . .

    Fantje, nujnih je nekaj korenitih sprememb!

    OdgovoriIzbriši
  11. Čestitke in pohvale za sodelovanje med BINK-om in MordiCom-om. "Omnipotentni" COBISS resnično ni edina rešitev za knjižnično dejavnost. Že omenjena KOHA je zelo kakovostna rešitev, saj gre za celovit knjižnični sistem z vsemi potrebnimi funkcijami, poleg tega nekakšna "licenca" ni pogoj za katalogiziranje.

    OdgovoriIzbriši
  12. @Anonimni: Office je aplikacija. Govoril sem o funkcijah v bazi.

    @Janez: Ta OPAC je za intranet šole in teče direkt iz aplikacije (ko je odprta). Ko gre domov, običajno ugasne računalnik.
    Na spletni strani je zato, da tiste, ki ga niso nastavile vidijo kako bi to zgledalo.
    Poenostavitev je zato, ker tisti PCji niso zmožni kompleksnejših poizvedb, ne da bi motilo dela.
    Kaj več pomeni server.

    Iskanje po naslovu je po naslovu kot knjigi.
    V smislu "we have new book titles" in ne po dejanskem naslovu nekega dela.
    Full-text search po korenu vpisanih besed.
    Če vpišem "Ivan Kanič", bo iskalo po knjigah, ki imajo v bilo katerem polju (UNIMARC) besedo, ki se začne na ivan in besedo, ki se začne na kanič.
    Pri bazah, ki imajo par tisoč naslovov (spet uporabljam tale izraz; ena knjiga - naslov - ima pa lahko npr. 5 enot) se hitro pride do rezultata.
    Dobro, "cankar" vrne tudi Cankarjeve založbe, "cankar na klancu" pa vrne kar iščem. Če dobim obvezno domače branje, lahko pogledam ali je knjiga na voljo. Podrobnejši podatki o knjigi vrnejo uporabniški pogled, kar pomeni, da vpisane besede naslov sicer vsebuje, ni nujno pa da to vidim.

    Poskusil sem 15 trenutno aktivnih OPAC-ov, delajo vsi, na "ivan kanič" dobim rezultate v 10-ih knjižnicah in sicer "Knjiga o robotih", "Vesolje" ter "Bibliotekarski terminološki slovar".

    Odgovor sem napisal sicer precej bolj obširno, ampak sem ga že 4 krat krajšal, ker menda presega omejitev števila znakov (kar ni res), zato sem odrezal samo na kratko razlago.
    To me je spomnilo na to, da splet preprosto ni pravi prostor za to. Poleg tega, spletni komentarji se hitro sprevržejo v gostilniško kramljanje, in je morda bolje, če se ga vrši tam kjer pripada. Na koncu lahko z vsakim, ki ima 5 minut cajta.
    Na naši spletni strani je objavljen naš naslov, zelo blizu nas je dobra gostilna, ob prijetni družbi se lahko debatira ure.

    OdgovoriIzbriši
  13. Bojim se da je celotna ekipa Biblioteama prezaposlena, da bi debatirali ure in ure. Vedno pa stremimo k resnemu pogovoru, ki se tiče stroke ter ne brezskrbnemu klepetu tja v en dan. Glavni dve prednosti spletnega komentiranja sta predvsem v tem, da se poda jasno in kratko sporočilo (če je potrebno se ga lahko tudi predhodno sestavi, kot osnutek), brez nepotrebnega balasta in to v času, ki nam najbolje ustreza. { Načeloma je povsem vseeno, če se javljamo iz tople postelje ob treh ponoči, saj nihče ne ve. ;) }

    OdgovoriIzbriši
  14. Na strani WinKnj OPAC je OŠ Frana Albrehta trenutno edini dostopen OPAC. Vsi ostali (5 linkov) imajo timeout (T-2 core).

    OdgovoriIzbriši
  15. Ja, 5 minut cajta pa vedno za zanimiv pogovor, ob kavici ali za tipkovnico. Za tipkovnico pač nekoliko lažje, ker lahko to naredim zvečer in ponoči, kot na primer sedaj. »Saj za prijatelje s'je treba cajt uzet . . . » poje Šifrer.

    Glede aktivnih in neaktivnih katalogov predlagam kakšno opombo ali oznako, da bo uporabnik vedel, da določen katalog namenoma ni »v pogonu«. Čeprav menim, da bi učenci včasih gotovo radi pobrskali po katalogu tudi izven delovnega časa knjižnice, mogoče celo v nedeljo zvečer, če ne drugega, da preverijo, ali je potrebno gradivo na razpolago za izposojo (ali pa bo šla mama v ponedeljek domov grede še v splošno knjižnico).

    Kot bibliotekar, in OPAC je bibliotekarska domena, pač želim, da se bobu reče bob, zato »naslova« in »knjige« ne bi mešal, vsaj kadar gre za strokovni pogovor ali celo napotek uporabniku. Nekoliko razdelan OPAC dovoljuje iskanje po naslovu (Cankar, naš sodobnik), avtorju (Cankar, Ivan), založbi (Cankarjeva založba), ključnih besedah (Cankar skoraj kjerkoli) ipd. Knjižnica vzgaja otroke tako in drugače, bibliopedagoško delo je ena od zelo pomembnih nalog šolske knjižnice in ne bi bilo lepo, da bi otroci šli v življenje z znanjem, da je naslov = knjiga . . . Naj bom konstruktiven: Katalog mora imeti možnost omejevanja (praviloma privzeta vrednost) vsaj samo na besede iz naslova in polj(a) za avtorja/e. Ostalo pa je seveda dobrodošlo v naslednjem koraku, če taka poenostavitev za učinkovito iskanje ne zadošča. Ko katalog raste, se preveliko število informacijskega šuma pri iskanju maščuje.

    Mimogrede, za povprečnega uporabnika (in otroka še toliko bolj) je ime prevajalca le izjemoma zanimivo za iskanje in zadetke samo obremenjuje. To naj bo rezervirano za zahtevne oblike iskanja, ki jih nikakor nočem diskvalificirati.

    OdgovoriIzbriši
  16. Meni se od 16 modro pobarvanih javi samo Idrija.

    OdgovoriIzbriši
  17. Zdaj jih je aktivnih 14 in vsi se odprejo! Napredek!

    OdgovoriIzbriši
  18. Hvala Janez za napisano. V celoti se strinjam s povedanim in predlogi so zelo dobri. Bom poskusil narediti en demo, da vidimo kako se obnese.

    Na OPAC sem tudi dodal povezavo do informacije kaj tisto je in čemu služi. Informacija je sicer usmerjena na uporabnike WinKnj.

    Imam nekaj vprašanj:
    Vem da izraz "naslov" ni najbolj (ali pa sploh) primeren, pa tudi "knjiga" ne, ker ne iščemo samo po knjigah, niti ne samo po fizičnem gradivu. Kateri izraz bi bil primernejši?
    Ključne besede torej pomeni, da išče skoraj kjer koli. Kako bi rekli temu ko iščeš dejansko kjerkoli in v primeru ključnih besed, katera (UNIMARC) polja so iz iskanja izključena?

    Izločiti prevajalca iz iskanja pa je žal mission impossible. Problem je v temu, ker praktično vse šole so v WinKnj prenesle kataloge iz zastarelega DOS programa. V njem se je avtorje nametalo na kup v eno vrstico, sistem določanja tipa avtorstva pa je bil tako slabo narejen, da iz teh podatkov ni možno programsko med sabo ločiti niti avtorjev, kaj šele tipa avtorstva.

    Zaradi tega in tudi marsičesa drugega bi moral knjižnicam popraviti/uskladiti kataloge, da ustrezajo nekim normam. S pomočjo COBISSa se ne sme, s pomočjo NUKa se pa ne da (ker tega pač nočejo). Sedaj skušamo to izpeljati ZBDS in nekega šolskega centra, ampak zunanji faktorji vedno pomenijo nedoločen čas in izid.

    OdgovoriIzbriši
  19. Najbolje, da za ustrezne termine pogledate v novi Bibliotekarski terminološki slovar. ;)

    OdgovoriIzbriši
  20. Hehe!
    No, živim daleč od knjig in knjižnjic, v krajih, ki imajo le dve stvari v izobilju: trte in internet.
    Prvo, ki utopi vse skrbi (in tako dalje) in drugo, ki te - kot v tem primeru - lepo nasmeje.
    Ampak kot pisec algoritmov mislim, da sem izbral kar se zdi najbolj optimalno pot.
    Glede hitrosti in glede kvalitete rezultata.

    OdgovoriIzbriši
  21. O, na trto pa slišim . . .

    Pokušina bibliotekarskega terminološkega slovarja je na blogu za bibliotekarsko terminologijo, za kaj več pa se oglasim jutri, Silva me preganja z roki pa bo še dolga noč!

    OdgovoriIzbriši
  22. @MPOO2: Za medknjižnično izposojo, bibliobuse in e-knjige niste pa še nikoli slišali? :(

    OdgovoriIzbriši
  23. Izrazom knjiga, brošura, članek, časnik, časopis . . . bi se izogibal, kadar ni res nujno potrebno (lahko pa je seveda dobrodošlo za dodatno selekcijo pri iskanju glede na tip dokumenta), še toliko bolj, ker je »knjiga« glede definicije dokaj problematična in se definicije razlikujejo z ozirom na kontekst in stroko. Sliši se nenavadno, ampak tako je in npr. z založniki je prišlo že do živahnih javnih prerekanj o tem, kaj je knjiga in kaj knjiga ni . . . (sploh za razliko od brošure). Za primer: standard ISO 9707 definira knjigo kot »non-electronic monographic publication of at least 49 pages exclusive of the cover pages « in brošuro kot »non-electronic monographic publication of at least five but not more than 48 pages, exclusive of the cover pages » . . . Za nas je torej brošura primarno glede na obseg, za založnika in knjigoveza glede na vezavo. Pa se znajdi, če se moreš! Je slikanica knjiga? Nič bolje ni s časnik in časopis! (sploh za nas Štajerce).

    Torej bi se raje omejil na navedbo polja oz. podatka, po katerem je iskanje omogočeno. Ne poznam dovolj namena tega kataloga in ciljne publike (najbrž tudi učitelji), da bi lahko govoril bolj konkretno o organizaciji uporabniškega vmesnika, vsekakor pa bi bilo treba omogočiti (ločeno in v logičnih povezavah) vsaj iskanje po:
    - avtor (tu so lahko vse vrste avtorjev, tudi sekundarni)
    - naslov
    - ključne besede ali pa kar »beseda kjerkoli« (kar pa se nekoliko čudno sliši), pač odvisno od namena, ki ga želite doseči (za uporabnika).
    »Ključna beseda« je spet »tricky« glede na kontekst. Praviloma je to seveda beseda ali besedna zveza iz dokumenta, vprašanje pa je, kaj je v tem primeru dokument – 1) po »naše« je to primarni dokument, ki je v katalogu obravnavan (knjiga, članek, časopis, CD, spletna stran . . .), torej beseda iz naslova, povzetka, kazala, besedila . . . 2) to je lahko vaš sekundarni dokument, to je računalniški (bibliografski ali kataložni) zapis, kjer pa zato seveda sodijo zraven podatki o letu izida, založbi, tipu dokumenta, jeziku, razne bibliografske opombe itd. To drugo z vidika uporabnika ni ključna beseda . . . (zato tista neposrečena formulacija »beseda kjerkoli«). Ključno besedo v prvem pomenu bi lahko nadomestili z »vsebina« ali »vsebinske oznake«, kar pa spet ni točno . . . Žal dokaj začaran krog in je prav zato potrebna bolj natančna definicija kataloga, namena, uporabnikov in tudi orodij, ki ga pomagajo graditi (npr. prav vsebinske oznake – so ali niso? oz. ali bodo? katere?)

    Uporabniški vmesnik naj ima torej vsaj ločene indekse za te tri podatke (mogoče še več, a o tem spet težko sodim brez temeljitejšega poznavanja namembnosti projekta), ki naj se jih da kombinirati z logičnimi operatorji (vsaj AND in OR, raje tudi NOT). Namesto izključevanja polj za indeksiranje se bi raje odločil za izbor tistih nekaj polj, ki naj bodo indeksirana. Te stvari so dokaj dobro razdelane v dokumentu Računalniško opremljanje SIK 3. do 5. skupine / nosilec projekta Ivan Kanič s sodelavci Silva Novljan, Zlatka Rabzelj, Alenka Šauperl-Zorko in Maja Žumer. - Ljubljana, junij 1992. - 57 str. (Naročnik Ministrstvo za kulturo RS), ki je sicer že pra-pra-prastar, vendar se ta osnovna razmišljanja niso kaj dosti spremenila, spremenila se je seveda njihova izvedba. Na zahtevah tega dokumenta je tudi nastala programska rešitev, ki je bila nekaj let dokaj uspešna v večjem številu srednje velikih knjižnic.

    OdgovoriIzbriši
  24. Janez... najlepša hvala! Tale odgovor je kirurško natačno tak, kot ga potrebujem. Tega v življenju nisem še doživel.
    OK, zdej moram to še razmislit...

    OdgovoriIzbriši
  25. Super, zdaj Biblioteam pomaga izboljševati komercialni (zaprt!) sistem. Morda bi raje naredili svojega.

    OdgovoriIzbriši
  26. Se popolnoma strinjam!

    OdgovoriIzbriši
  27. @Anonimni pa ste tudi vi pripravljeni narediti kaj v to smer?

    OdgovoriIzbriši
  28. Z znanjem in izkušnjami sem pripravljen pomagati vsakomur, pač v dosegu, ki ga zmorem (mogoče je največje bogastvo znanja védenje, česa vse ne veš in do kod sega tvoje (ne)znanje). Tudi odprti dostop servisira komercialno dejavnost. Mogoče je ena največjih pomanjkljivosti slovenskih knjižnic ravno to, da se ne znamo obnašati komercialno. Komercialno v najširšem pomenu besede. Sem spada tudi tržno obnašanje, pa ekonomično in učinkovito, plansko, strateško. Karteli si dogovorno delijo davkoplačevalske milijarde, mi pa se ne znamo dogovoriti niti za univerzitetno knjižnico, ki je Ljubljanska univerza tako rekoč (skoraj) nima.

    Ker vem, da bodo knjižnice Opac, o katerem je tekel pogovor te dni, uporabljale vsaj še nekaj let (po mojem mnenju imajo (najmanj) štiri možnosti: a) da ostanejo »do konca« na tem sistemu, b) da jih pohopsa Cobiss, c) da preidejo na nek nov konkurenčni sistem (slovenski ali tuj) ali d) da dobijo svoj/naš lasten sistem, katerega razvoj bo trajal vsaj dve leti ali več, če začnemo pridno že jutri), jim raje pomagam izboljšati to, kar imajo, kot gledati, kako otroci trpijo zaradi nekaterih fundamentalnih pomanjkljivosti. Ti otroci bodo čez dve desetletji direktorji knjižnic, čez tri ministri in predsedniki, pa še za svoje penzije bomo od njih odvisni. In ti otroci bodo že čez nekaj let prišli v naše knjižnice kot študentje in raziskovalci, pa se bomo čudili . . . Raje jih pomagam vzgajati takoj, zaslužijo si solidno orodje. Če bo možnost, da dobijo boljše orodje od tega, bom pa tam z veseljem pomagal!

    OdgovoriIzbriši
  29. Če bosta majstra naslednjih pet let počela samo to in nič drugega, bosta morda uspela.
    Seminarji naj stanejo toliko, da pokrijejo sami sebe (stroške), sicer jih bosta prirejala sama sebi.
    Podpora naj bo brezplačna, sicer uporabniki ne bodo mogli uporabljati programa (dodatni stroški popolnoma ustavijo klice).
    Razvoj bo žal možen v glavnem popoldan, ponoči, ob vikendih in praznikih (ko ni podpore).
    Razvoj naj bo stalen, sicer se bo ponovila prejšnja zgodba, ko bodo nekateri 15 let (na) nekaj čakali, drugi pa 15 let filozofirali.
    Če bosta živela pri starših, ki vama bodo plačevali ves ta štos bo še kar šlo.
    Če pa bosta potrebovala plačo, bosta prišla na približno enako ceno kot WinKnj (ja, davki in stroški so še zraven).

    V veliko pomoč vama bodo tudi drugi, zainteresirani, da se splošno stanje na tak ali drugačen način izboljša.
    Npr. Janez in hm... No, Janez...
    Morda tudi taki, ki jim je to poklic in odgovornost in vaju bodo poskušali pokoristiti. (Če ste že pripravljeni iz neznanih razlogov jih poslušat.)
    Morda tudi javne inštitucije.
    Za dodatne 30% letne vrednosti programa (doplačila) bi vsaka šolska knjižnica (javna inštitucija?) lahko dobila šifrant UDK od NUKa (za eno leto).
    Za dodatne 100% letne vrednosti programa, bi si lahko tistih dva krat tedensko "knjižničarka po sili" prenesla zapis o knjigi s COBISSa v svoj katalog in si prišparala tipkanje. (Da, tisti zapis, ki so ga naredili javni uslužbenci s plačami od davkoplačevalcev. Aja, pardon, tudi tega se ne da več in pri nas se to smatra za normalno.)

    Zanimivo kako je pojem komercialnosti povezan s pravnim statusom subjekta. Za ene se reče da služijo, za druge pa... no, imajo administrativne stroške...

    OdgovoriIzbriši