Strani

3.11.09

Predlog vodil za sodelovanje knjižnic v družabnih omrežjih

Splet je postal že pred časom izredno družabno okolje. Čedalje več poudarka je na pogovoru, sodelovanju, civilizirani izmenjavi mnenj, samo-promociji posameznikov in skupin. Kot lahko ena nerodnost škodi ugledu posameznika, če se zgodi na večjem družabnem dogodku, tako isto velja za udejstvovanje na spletu. Saj je splet navsezadnje globalni družabni dogodek!

Knjižnice imajo v večini primerov vsaj svojo spletno stran s kratko predstavitvijo. K tej dodamo tudi objavljanje tekočih novic knjižnice, ki so večini primerov pasivne – uporabniki jih ne morejo komentirati. Vendar to ne pomeni, da se o knjižnici ne govori drugje na spletu. Nekatere knjižnice imajo zato svoje bloge in se trudijo povezati s svojo skupnostjo. To lahko počnejo tudi na drugih spletnih storitvah, kot sta na primer Facebook, MySpace in Twitter. V tujini sem zasledil Netvibes, ki omogoča pripravo preproste digitalne knjižnice raznih virov knjižnice na enem mestu. Popularna je tudi storitev Ning, ki omogoča brezplačno grajenje lastnih družabnih omrežij – kot da bi si knjižnice omislila lastno verzijo Facebooka!

Posamezniki si lahko pri svojem udejstvovanju v družabnih omrežjih privoščimo marsikaj, omejeni smo samo s skrbjo za naš dober ugled in možnostjo, da nas kdo toži za obrekovanje. Knjižnica pa je organizacija in si ne more privoščiti lahkotnosti v tolikšni meri. Tudi druge večje organizacije, ki sodelujejo v družabnih omrežjih, to vedo. Zato so pričele oblikovati nekakšna vodila za sodelovanje posameznikov, ki so zaposleni v organizaciji, v sodobnem družabnem spletu. V tem zapisu jih bom poskusil nekaj predstaviti in začeti debato na to temo.

  1. Posameznik, ki piše svoj osebni blog, naj zavaruje sebe in svojega delodajalca s kratko izjavo, da so mnenja na njegovem osebnem blogu njegova, in da ne odražajo nujno stališč njegovega delodajalca.

  2. Ne izpostavljajmo poslovnih skrivnosti, tako zasebno, kot v okviru organizacije. Na primer ne govorimo o notranjih zadevah knjižnice, če le te niso za javnost. Nikakor ne govorimo o uporabnikih in drugih osebah, povezanih s knjižnico – brez njihovega strinjanja!

  3. Predstavimo se in povejmo, kdo smo! Časi anonimnosti na spletu so minili in ostali v devetdesetih, danes gre za osebno integriteto in predstavitev. Povejmo, kdo smo, za koga delamo in kaj tam počnemo.

  4. Spoštujmo avtorske pravice – še posebej mi bi morali biti zelo natančni in dosledni v tem pogledu! Citiranje virov in referenc je odraz akademske zrelosti posameznika, vsi stojimo na ramenih večjih pred nami.

  5. Splet je družaben in nanj hitro zaidejo slike in posnetki s proslav in zabav. Pred objavo je dobro vedeti, ali se posamezniki strinjajo z objavo na spletu? Isto velja za javno objavo pogovorov. Vedno imejmo dovoljenje osebe ali skupine, ki jo bomo izpostavili! Tudi, če bomo osebo priporočili z dobrimi nameni.

  6. Izogibajmo se obračunavanju sporov preko spleta! Vsak spor se da rešiti zunaj javne sfere ali pa na profesionalen in vljuden način. Obstajajo ljudje, ki uživajo v provokacijah in netenju javnih sporov. Za te je rešitev skrajno profesionalno odzivanje in v končni fazi, ko ne gre drugače, ignoriranje. Ne škodimo svoji knjižnici z nerodnostmi pri soočanju s svojimi čustvi, predvsem jezo in užaljenostjo. V pomoč naj nam bo vodilo, da se strinjamo ali pa ne z idejo, ne pa s posameznikom, ki jo je zapisal.

  7. Kar objavimo na spletu, moramo prej preveriti po svojih najboljših močeh. Sami smo odgovorni za vsebine in njihovo točnost, ni pa nujno, da bomo z napako škodili samo sebi. Ne posplošujmo, vedno bodimo natančni in imejmo ustrezne vire, ki potrjujejo naše mnenje.

  8. Ali knjižnica že ima vodila za obnašanje svojih zaposlenih na delovnem mestu in zunaj njega? Ta vodila veljajo tudi na spletu, saj splet ni zaslon s tekstom, pač pa kraj, kjer se dogaja vse več družbene interakcije.

  9. Premislimo, kako se želimo predstaviti in kakšen ugled želimo negovati. To je še posebej pomembno, če pišemo za blog knjižnice, saj se naš ugled avtomatsko odslika kot ugled knjižnice, za katero pišemo.

  10. Ponudimo nekaj vrednega, nekaj kar doda k obstoječemu znanju področja, za katerega pišemo – ali pa sproži debato za rešitev neke težave tega področja. Sprejmimo odgovornost, če se motimo, in to tudi javno priznajmo.

  11. V komentarjih se zapiše marsikaj in kakega bo treba kdaj tudi zbrisati. Negativnim kritikam se izognemo s kratkim opisom sprejemljivega komentiranja in v naprej opisanim pogojem objavljanja komentarjev.

  12. Vse, kar objavimo na spletu, bo tam ostalo nekaj časa, vsaj nekaj mesecev. V večini primerov pa bo to ostalo na spletu več let ali pa ne bo nikoli zbrisano. Ravnajmo temu primerno!

Viri, ki sem jih uporabil za ta zapis. Veliko zgornjih vodil je zgolj povzetek že obstoječih dokumentov.

Naslednja dva vira sta obsežni zbirki povezav do člankov in že obstoječih vodil za sodelovanje v družabnih omrežij:

4 komentarji:

  1. Tole je odličen predlog za razpravo o tej problematiki. Mislim, da na Biblioblogu že upoštevamo ta pravila, je pa res, da bi jih bilo najbolje spraviti na posebno stran.
    Morda boljše uporabljati izraz kodeks? Zakaj ne navodila? Politika?

    OdgovoriIzbriši
  2. Zanimiva tema in potrebna v tem času. Jaz pa se podajam korak nazaj. Ali slovenski bibliotekarji poznamo kot ti navajaš: "Čedalje več poudarka je na pogovoru, sodelovanju, civilizirani izmenjavi mnenj, samo-promociji posameznikov in skupin.... Saj je splet navsezadnje globalni družabni dogodek!" vse to. Skoraj vsaka okrogla miza je nema ali kvečjemu nekaj stalnih diskutantov. Mar bo splet to spremenil? Če pogledam ta blog, je še vedno premalo komentarjev, prištevam tudi sebe. Dajmo najprej našo srenjo izobrazit, da tudi "njihov glas šteje", provokativnost je včasih zaželjena... :)
    Tomaž

    OdgovoriIzbriši
  3. @Tomaž

    Kar se nemosti tiče, se strinjam. Zato pa npr. jaz osebno tu sodelujem prav zaradi tega. Da pokažem določene stvari, da vzpodbudim določene debate ipd. Splet po sebi tega ne bo spremenil. Nas bodo spremenili, nas že spreminjajo - uporabniki. Bistvena razlika pa je v tem, da tisti, ki smo tu že sedaj, bomo z uporabniki precej bolj uspešni. Uspešnejši bomo tudi pri samem razvoju in navsezadnje, uspešnejši bomo pri zagovarjanju našega obstoja pri naših financerjih.

    Še za konec - najbolj se strinjam v točki, da bo/je potrebno našo srenjo izobraziti v vseh orodjih, ki jih njihovi/naši uporabniki uporabljajo že sedaj!

    OdgovoriIzbriši
  4. @Tomaž, zadel si "žebljico na glavico", o tem sem tudi jaz tukaj pred časom že pisal. Slovenci smo že po naravi malo zadržani (ne bom rekel "zavrti", ker bi kdo napak razumel), avstroogrska tradicija v šolstvu (naj mi šolniki oprostijo, jaz pač tako gledam na stvar) pa nas še bolj zavre. Posledica - v šoli in na faksu samo poslušamo, vprašati ne upamo in svojega mnenja tudi ne povedati (če ga seveda imamo!), isto na okroglih mizah in seminarjih . . . to je v naših krogih moreče in neproduktivno, v tujini pa prav "svetimo" s svojo neaktivnostjo, skoraj strahom, da bi se oglasili. Pa imamo kaj povedati, v to sem prepričan! Pogosto vemo in znamo dosti več od drugih, pa tega ne pokažemo in izpademo loleki . . . ! Pa sem bil besen, ko je kolegica pred časom v časopis zapisala "Slovenceljni"! Pa smo res to! Saj se še spomnimo, kako je bilo v Mariboru. Dva dni in pol posvetovanja pa sedem in pol diskutantov!

    No, samo tehnologija, taka ali drugačna, tega ne bo spremenila. Mogoče se bo kdo več opogumil anonimno kaj napisati . . . in to je vse. Zato je res treba najprej nekaj narediti z nami, ljudmi, noben blabla 2.0 tega ne bo. To so samo pripomočki. Če hočeš uporabljati očala, moraš najprej imeti oči! In tu je eden od naših večjih problemov - hiperaktivno se ukvarjamo s tehnologijo, človeka pa zanemarjamo. Oba, uporabnika in bibliotekarja.

    OdgovoriIzbriši