10.2.09

Pravilnik o imenovanju v strokovne nazive v knjižnični dejavnosti

Objavljen je bil v Uradnem listu RS št.9/2009. Pravilnik je lepo razdelan in pregleden.
Pogoji za imenovanje v naziv so preprosti (če se temu lahko tako reče):

  • primerna izobrazba
  • opravljen bibliotekarski izpit
  • delovne izkušnje na področju knjižnične dejavnosti
  • opravljanje strokovnega dela
  • strokovna usposobljenost za opravljanje strokovnega dela

Zanimiva pa so predvsem Merila za ocenjevanje strokovne usposobljenosti, v katerih vam piše, koliko točk boste dobili za določeno opravljeno zadevo.

Želimo vam čimveč napredovanj!

15 komentarjev:

  1. To je že en teden objavljeno, pa še nobenega komentarja ni! Jaz pa sem upal, da bomo malo modrovali in se vse počez kregali :-)

    Joj, kaj vse lahko kot bibliotekar delam! (po Merilih za ocenjevanje)

    Nagradno vprašanje za milijon fičnkov (znaka za dolar ne najdem na tipkovnici!) - Kaj moram delati za V/9: Dodeljevanje oznak mednarodne bibliografske kontrole (najmanj tri leta) za 10 točk?

    OdgovoriIzbriši
  2. Mene tu v bistvu zanima kar nekaj stvari. Npr. kdo je/bo v Komisiji za podelitve nazivov. Zanima me tudi, kdo je sodeloval pri klasificiranju oziroma vrednotenju pri teh merilih. Osebno so mi namreč nekatera razmerja v točkovanju naravnost smešna.

    Konkretno pod

    "Objava in urejanje publikacij":

    1.Objava prevoda! strokovnega ali znanstvenega poročila prinaša 30 točk (1 avtorska pola) ali 50 točk (2 avtorski poli). Tukaj mi ni jasno, kaj je pravzaprav objava. Je to objava v t.i. "recenzentski" publikaciji, ali zadošča objava na Biblioblogu? :)

    2. Uredništvo spletne strani knjižnice prinaša 20 točk (vendar garaš 1 celo leto).

    3. Razmerje članka nasproti knjige. To je že tako ali tako splošno znano. 2 članka sta vredna toliko kot 1 knjiga....

    "Predavanja in Delo pri projektih, v delovnih skupinah in razstave":

    1. Naravnost smešna so razmerja med delanjem nečesa v tujini ali na domačih tleh. Po teh merilih se v tujini ne splača delati ničesar.

    "Izobraževanje in usposabljanje strokovnih delavcev":

    1. To je bila od nekdaj priljubljena oblika pridobivanja točk.

    "Priznanja in nagrade":

    1. Za moje pojme definitivno premalo točkovane. Takšna nagrada se ponavadi zgodi enkrat v življenju.


    Nasploh pa so ta Merila na trenutke zelo pavšalno napisana. Osebno bi hotel videti konkretne primere pri posamezni točki, da ni nikakršnega dvoma o interpretaciji.

    Tako, Janez. Odpiram debato. :)

    OdgovoriIzbriši
  3. :-) pa mi je uspelo :-)
    Ja, v celoti se strinjam in sprašujem enako.

    Še ena zabavna primerjava točk:
    Čopova diploma ali druga država nagrada . . . (za vseživljenjsko delo v bibliotekarstvu) in Kalanova nagrada (zelo pohvalno, vendar se jo lahko dobi tudi za en sam članek) in 10 udeležb na delavnici s poročilom za zaposlene v knjižnici - je enakovredno.

    OdgovoriIzbriši
  4. Pravilnik o imenovanju v strokovne nazive v knjižnični dejavnosti s tabelo nazivov in vsem, kar jim pritiče, predstavlja v februarski številki Knjižničarskih novic* mag. Tatjana Likar z Ministrstva za kulturo, Sektor za knjigo in knjižničarstvo. Žal samo za delovna mesta v plačni skupini G. Strokovna javnost nedvomno je sodelovala pri pripravi dokumentov (citiram omenjeni članek: Velika zasluga, da je pravilnik končno zagledal luč sveta gre predvsem strokovni in drugi zainteresirani javnosti, ki je sodelovala pri pripravi predloga pravilnika. Sodelovale so številne organizacije in posamezniki.)

    * če imate geslo, seveda. Uredništvo KN ne bere Bibliobloga

    OdgovoriIzbriši
  5. Z vsem spoštovanjem do dolgoletnih delovnih izkušenj bi vseeno želela opozoriti na svojevrstno čudaštvo, da je za napredovanje izgleda še vedno pomembneje, koliko časa kje sediš, kot pa koliko si v tem času dejansko naredil. Gives me this good old Kafkan feeling, yeah :)

    Lep dan želim,

    Sonja

    OdgovoriIzbriši
  6. Sonja, to ni čudaštvo, to je javna uprava :). Lahko pa nam pokažete primer dobre prakse. (/cinizem off)

    OdgovoriIzbriši
  7. Zelo težko :)

    L.p. S.

    OdgovoriIzbriši
  8. Po mojem skromnem mnenju je prvi korak javno delovanje Komisije in predstavitev njenih ugotovitev. Npr. koliko vlog za napredovanje pride, za kakšna napredovanja gre ipd. Meni osebno bi bilo zanimivo preveriti npr. napredovanja po regijah ali še bolje - po ustanovah.

    Še malo bi se obregnil ob tvojo izjavo Sonja. Na eni strani imamo "sedenje" na drugi pa "rezultate". Sedenje in napredovanje pri sedenju velja predvsem za tiste, ki so izjemno malo mobilni in so zaposleni v eni službi večino svojega profesionalnega življenja. Nikakor seveda ne trdim, da za te ljudi velja, da svoje delo opravljajo manj kakovostno. Jih je pa definitivno več v tej množici takšnih, ki napredujejo zaradi časa sedenja. Pri mlajših generacijah oz. generacijah, ki prihajajo bo situacija dosti bolj drugačna. Delovnih mest je manj, sploh za nedoločen čas, več je projektnega dela, tudi mentaliteta je drugačna.

    V končni fazi pa posameznika, ki je izjemno kvaliteten, ne more pri napredovanju ovirati nihče. Takšen posameznik bo zlahka našel službo pri drugem delodajalcu oziroma celo v drugi profesiji. Na izgubi bo pa vemo kdo.

    OdgovoriIzbriši
  9. Pozdravljen še enkrat Tilen. Jaz ne vem, če sva se prav dobro razumela. Osebno se mi ne da pretirano prerekat okrog meril in kriterijev, ker smatram, da imajo tu pač vsake oči svojega malarja in sem prepričana, da bi 10 naključno izbranih pravičnost katerega koli točkovanja človeškega truda in dela vrednotilo in argumentiralo precej individualno. Pač ne verjamem v objektivnost tovrstnega početja, kaj čem...
    Želela sem samo opozorit na en vidik neživljenskosti teh sistemov, pri čemer v izogib nadaljnim nesporazumom še enkrat napotujem na svoj prvi stavek v prvem postu.

    OdgovoriIzbriši
  10. Dobro sva se razumela, sem samo malo razširil zadevo. Upam da ne misliš da gre tu za prerekanje. S tem res nikamor ne pridemo - gre samo za izmenjavo pogledov in načina razmišljanja. Pravila igre so kakršna so - če so dobra, bodo ostala, če niso, bodo pač spremenjena. Delovna doba pri napredovanju dejansko pomeni kar dosti. Oziroma delo na določenem mestu dalj časa. Kar je po eni strani logično vsaj iz moje strani. Teorija namreč večkrat nastane na podlagi prakse in ne obratno. Potrebno bi bilo edino na prvo mesto dati kvaliteto opravljenega dela v tem določenem času (1,2,3...10 let).

    OdgovoriIzbriši
  11. Ok, me veseli. Če si lahko za danes dovolim še malo "socialne poetike" in potem zaključim: z ozirom na rečeno (in s pripadajočimi zakonskimi akti, pravilniki in uredbami tudi nič kolikokrat storjeno), me tudi osebno zelo žalosti, da tako opevane mantre in floskule o vsesplošni fleksibilnosti delujejo samo enosmerno. Za slehernika so družbeni imperativ, za gospodarja njegove usode pa neobvezno razvedrilo.

    Lep vikend,

    S.

    OdgovoriIzbriši
  12. @Sonja, ne vem če sem pravilno razumel (. . . svojevrstno čudaštvo, da je za napredovanje izgleda še vedno pomembneje, koliko časa kje sediš, kot pa koliko si v tem času dejansko naredil . . .)- pri vseh nazivih je zahteva po določenem številu točk (celo čez 900 za najvišje nazive), ki so lahko samo rezultat dela in ne morejo biti prisedene; je pa vse "inštalirano" tudi na določeno mero delovnih izkušenj (jaz se ne bi šel zdravit h kardiologu specialistu s 6 meseci izkušenj), ki se jih brez časa ne da pridobiti, niso pa edini niti najpomembnejši faktor. Torej narejeno le nekaj velja . . . Strinjam pa se, to sem omenil že na izhodiščih, da so nekatera razmerja neustrezna.
    Lep vikend!

    OdgovoriIzbriši
  13. Pozdravljen Janez! Sem že veselo poslovila, potem pa tudi ponovno razveselila vržene rokavice. In zdaj si ne morem pomagat, da ne bi replicirala.

    V bistvu je tole natanko to izhodišče, ki sem ga iskala in na katerem lahko celo malo natančneje razložim problem, ki ga vidim v teh pravilnikih, postopkih ter praksi in res dokaja na kratko predstavim svoj pogled na zadevo.

    Vzemiva torej primer nekoga s korpusom tistega - dejansko narejenega - , ki po kriterijih pravilnika meri najvišjih možnih 950 ali več točk. Zanima me, od kje nekomu ideja, da lahko ta hipotetični nekdo za dosego tega porabi debelih 20 let in nič manj? Kaj pa na primer, če to nekomu uspe v "pičlih" desetih letih? Bo torej otovorjen z vsemi temi točkami na pripadajoči naziv na podlagi narejenega čakal še nadaljnih deset let?
    Tu je po mojem ena od srži problema. Da se vsako tako formalno napredovanje de facto veže na formalne delovne izkušnje (tiste "s knjižico dokazljive") in z mojo cinično pripombo potem dejansko narejeno izpade kot kak "krancelj" na gerontološko dimenzijo človekovega dejanskega strokovnega in znanstvenega udejstvovanja in ustvarjanja. Zadeva ima seveda še širše dimenzije in tu je še problem formalnih in neformalnih delovnih izkušenj. Priznavanje slednjih je žal pri nas popolnoma neurejeno, ampak to je že druga zgodba.
    In zato se sprašujem: ali je tako težko sestaviti pravilnik, ki bi bolj fleksibilno upošteval obe kategoriji človekovega poklicnega in strokovnega bivanja (tako moje takozvano "sedenje", ki se meri v letih, kot tudi dejansko narejeno in po kakršnih koli že kriterijih tudi merljivo)? Da eno ne bi izključevalo drugega. Še vedno bi bili na dobrem vsi, le da najbolj aktivni in propulzivni ne bi bili dobesedno zaklenjeni v takšno hecno časovno zanko.
    Zadeva je zelo enostavno izvedljiva z uvedbo "ali - ali" dikcije. Npr. Ali 20 let in najmanj 950 točk ali ustrezno manjše število let in npr. 1200 točk in več ali kakor koli že - to seveda prepuščam ljudem, ki so formalno kompetentni za tako merjenje. Pa še z vidika ti. osebnostne motivacije bi bil tak sistem naprednejši. Spet lahko tu napeljem še na širšo dimenzijo problema javne uprave v nasprotju z zasebnim sektorjem, kjer edino narejeno kaj velja. Malo smešno se mi zdi nenehno jadikovanje, ki ga zasledujem že lepo število let in se pretežno nanaša na "inertnost" javne uprave. Ja, seveda! Ko pa ta fosil samega sebe spodbuja k nadaljni samofosilizaciji in vsi tisti, ki želijo, da je njihova zagnanost, uspešnost in propulzivnost ustrezno kompenzirana vedno znova trčijo ob strogo minimalizirane odmerke materialnih in simbolnih priznanj za svoje delo. Torej se na tem področju čisto logično "močviri" princip najmanjšega odpora. Kako se tudi ne bi. Ampak tudi to so že teme za obsežnejše debate.

    Pa vzemimo še mene osebno, ker je druga skrajna točka takih razglabljanj pač vedno človek v svojem času in svoji sitauciji.

    Sicer nisem nek funkcijski mrhovinar, pa bi vseeno rada videla, da se mi v primeru, da takšno "v nebo vpijočo" uspešnost dosežem prej kot v dvajsetih letih to tudi nekako simbolno prizna. Tudi jaz torej boleham za neko ambicijo. Sem samo človek.

    Seveda v primeru, da to ni mogoče to vsekakor ne bo uničilo ali zmanjšalo moje volje do dela v tistem smislu, ki mi je od nekdaj najpomembnejši: da vsakodnevno prejmem cel kup majcenih potrditev, da je moje delo in s tem moja eksitenca človeštvu pomembna, potrebna, predvsem pa da je čim manj etično sporna.

    Pa kot že rečeno: z vsem spoštovanjem do modrosti izkušnje, ki je (tudi iz lastnih izkušenj sodeč) vsekakor kronološko pogojena.

    OdgovoriIzbriši