1.3.13

Knjižničarji in stres

Knjig v naših življenjih ni nikoli preveč, saj nam nikoli ne morejo škodovati, kvečjemu nasprotno — širijo obzorja. Če ste menja, da je poklic knjižničarja eden najmanj stresnih, saj je med vsakodnevnim večkratnim sprehodom po knjižnici ter zlaganjem gradiva na pravo mesto njegova največja skrb zgolj to, da mu katero pomotoma ne pade na glavo, vas vabimo, da si preberete naslednji prispevek.

Kaj torej je stres in zakaj je tudi delo knjižničarjev stresno?
Termin stres izvira iz latinske besede stringere. Prva omemba izhaja iz 17. stoletja in je služila za opis nadloge, pritiska, muke oz. težave. V 18. in 19. stoletju se je pomen besede spremenil, uporabljali so jo za opis sile, pritiska ali močnega vpliva, ki deluje na posameznika ali na njegove notranje organe in mentalno stanje (Po David, Teja: Stres managerjev v Sloveniji). Danes stres opredeljujemo kot situacijo alarma oz. kot stanje posameznikove fizične, kakor tudi psihične pripravljenosti, da se sooči z obremenitvijo, se ji ustrezno prilagodi in jo obvlada. Pri tem so obremenitve lahko zunanje ali notranje, oz. fizične, kemične, biološke, socialne ali psihološke narave. (po David, T.)

Izvore stresa na delovnem mestu tako delimo na individualne, skupinske in organizacijske. Med individualne lahko štejemo že sam izbor poklica, ki ga opravljamo, saj velja, da so poklici pri katerih prihaja do večje medsebojne komunikacije z ljudmi (strankami, zaposlenimi, nadrejenimi...) po prepričanju tako splošne javnosti, kakor tudi strokovnjakov bolj stresni. Sledijo zahteve delovnega mesta, saj lahko prihaja do odstopanj med posameznimi opravili, ki so predvidena to za delovno mesto in zmožnostmi posameznika. Velik stresor lahko predstavljajo tudi časovni roki, saj gre za pritisk na posameznika, da pri svojem delu hiti in se pri tem zaveda, da se mu ni dovolj dolgo posvetil in ga ustrezno kakovostno opravil. Velja pravilo, da ljudje, ki so odgovorni za druge, na način, da motivirajo, ustrezno nagrajujejo oz. kaznujejo in komunicirajo, občutijo več stresa ter fizioloških simptomov, kot tisti, ki opravljajo drug dejavnosti v organizaciji. Pomembni so tudi stresorji delavnega okolja; neprimerna osvetlitev, hrup, prah, svetloba, temperatura, možnosti za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, ki vsi pripomorejo h kakovosti dela ter večji prisotnosti stresa na delovnem mestu.

Konflikti vlog se pojavijo tedaj, ko nekdo opravlja različne vloge, ki zahtevajo različne pristope. Posameznik se lahko npr. hkrati pojavi tako v podrejenem- v razmerju z njegovim šefom, kakor nad rejenem položaju- npr. pri uvajanju novincev. Premajhna izkoriščenost posameznika se kaže v tem, da opravlja dela, ki bi jih lahko nekdo z nižjo stopnjo izobrazbe, opravlja delo, ki je ponavljajoče in s tem dolgočasno ter opravlja naloge, ki niso nuje ali potrebne. Po drugi strani pa stalni časovni pritiski in visoka intenzivnost dela, da bi se dosegli cilji ali roki, privede do delavne preobremenjenosti.
Med skupinske vzroke stresa lahko štejemo odnose med sodelavci in z vodjem. Nekateri namreč zaradi pritiskov, ki izvirajo iz odnosov, sprejmejo manj zahtevno in manj plačano delo. Drugi vzrok je nadlegovanje in nasilje na delovnem mestu, kjer gre za ponavljajoče neprimerno ravnanje z zaposlenimi ali skupino zaposlenih, ki ogroža njihovo zdravje in varnost.
Organizacijski stresorji pa so posledica značilnost organizacije. Za nekatere že samo dejstvo, da so del organizacije, predstavlja stres, saj so s tem prikrajšani za svobodo in avtonomijo. Avtokratski način vodenja organizacije povečuje stres. Nadrejeni, ki svojih sodelavcev ne spodbuja k uspešnosti in nima interesa za ljudi, je izvor stalnega stresa za zaposlene.

V kolikor želimo razumeti delo knjižničarjev in njegovo odzivanje na dogodke v knjižnici, se moramo sprva poglobiti v nas same in naše osebnostne lastnosti. Posploševanje ni lepa navada, a ker ob podobnih življenjskih situacijah ljudje reagiramo podobno, ne bo toliko napačno, če si sprva ogledamo nekaj tipičnih knjižničarjevih osebnostnih lastnosti.

Ameriška bibliotekarska zveza (ALA) je leta 1992 opravila raziskavo na osnovi Myers-Briggsovega vprašalnika (MBTI). Raziskava je potekala na vzorcu 1600 knjižničarjev z opravljeno diplomo iz bibliotekarstva in informacijske znanosti. Anketiranci so odgovarjali na vprašanja o interesih, sledila pa sta tudi demografski vprašalnik in MBTI.

Primerjava knjižničarjev s splošno populacijo je takrat pokazala na očitne razlike. Knjižničarji so v primerjavi s splošno populacijo introvertni in intuitivni. Zlasti ženske knjižničarke veljajo v primerjavi s preostalimi ženskami za dvakrat bolj misleče. (Delna razlaga temelji na introvertnem intuitivnem tipu, ki je relativno redek v splošni populaciji, a bolj pogost pri ljudeh z višjo stopnjo izobrazbe.)
V primerjavi knjižničarjev s splošno populacijo je introvertni tip pri knjižničarjih zastopan v 63%, medtem ko splošna populacija tu zavzame zgolj 35%. Razlika v čutnem tipu znaša 41% proti 68% za knjižničarje, v intuitivnem pa 59% za knjižničarje proti 32% za splošno populacijo.

Introvertni, čutni, misleči in presojevalni tip (ISTJ) ter introvertni, intuitivni, misleči in presojevalni tip (INTJ) sta dva tipa, ki sta najpogosteje zastopana po ACRL (Assocation of Colage and Research Libraries) študiji. Medtem ko je veliko knjižničarjev introvertnih, intuitivnih, mislečih in presojevalnih, je za veliko večino drugih značilen ISTJ tip.

ISTJ tipi imajo radi odgovornost in skrbijo za ustrezno dokončanje dela ter nalog. Radi so polno zaposleni, kar lahko čestokrat privede do preobremenjenosti. Ker so nagnjeni k perfekcionizmu, se bodo težje znašli v timskem delu. So stabilni in zanesljivi, delujejo organizirano in temeljito, kar pomeni da dobro delujejo pri strukturiranih opravilih.

INTJ tipi so zaupljivi, neodvisni od drugih, iznajdljivi, bistroumni, vizionarski, sistematični ter radi načrtujejo in ustvarjajo. Imajo sposobnost, da svoje načrte ter naloge načrtujejo daleč v prihodnost, z drugimi besedami, so primerni za vodje in managerje.

Pri obeh tipih prednjačijo lastnosti, kot so logično sklepanje, odločnost, produktivnost in premišljenost.
Po raziskavi Senica Simone Kognitivni stili pri knjižničarjih, v katero je bilo zajetih 75 knjižničarjev (65 žensk in 19 moških) zaposlenih v specialnih in splošnih knjižnicah ljubljanske regije, ki jo je avtorica opravila s pomočjo teorije velikih pet. Gre za strukturno oziroma dispozicijsko teorijo osebnosti, ki na osnovi leksikografskega raziskovalnega pristopa empirično dokazuje model petih glavnih osebnostnih dimenzij: ekstravertnost (energija, pozitivna čustva…), sprejemljivost (usmerjenost k ljudem, sodelovanje…), vestnost (načrtnost, usmerjenost k dosežkom…), čustvena stabilnost (odpornost za negativna čustva, sproščenost…) in odprtost (odprtost za različne ideje, interes za umetnost…) (Po: Terminološki slovar vzgoje in izobraževanja). osebnostni profil knjižničarjev kaže na zmerno do visoko izraženost vseh šestih osebnostnih dimenzij, t.j. energije, sprejemljivosti, vestnosti, čustvene stabilnosti in odprtosti. Pri stilih mišljenja je prišla do ugotovitev, da je bil glavni dejavnik pri tem, kako so se knjižničarji odrezali pri analizi v tem, ali prihajajo iz splošnih ali iz specialnih knjižnic. Stili mišljenja so namreč vsaj deloma socializirani in se lahko zaradi okolja, v katerem posamezniki živijo in delajo, do določene mere spremenijo. Torej tudi poklicna opravila v posamezni vrsti knjižnice vplivajo na stile mišljenja.

Pri dimenzijah osebnosti so aritmetične sredinske vrednosti za posamezno dimenzijo pri knjižničarjih naslednje: energija - 37,13%, sprejemljivost - 42,77%, vestnost - 42,93%, čustvena stabilnost - 38,36% ter odprtost - 42,59%.
Pri stilih mišljenja pa so se knjižničarji odrezali z naslednjimi aritmetično-sredinskimi vrednostmi: lokalni stil - 32,26% , globalni stil - 31,44%, internalni stil - 31,06%, eksternalni stil - 38,92%, liberalni stil - 38,37% in konzervativni stil - 30,18%. (Za internalne subjekte je značilno, da mislijo, da lahko sami vplivajo na dogajanje, medtem ko za eksternalne velja, da se stvari odvijajo po lastni poti in pri tem povsem neodvisno od njih.)

Dejstvo, da so knjižničarji zajeti v raziskavo dosegli zmerne do visoke rezultate pri vseh dimenzijah, kaže na to, da veljajo za odgovorne, redoljubne in marljive, pri tem pa tudi ekstrovertne. Radi delajo v skupinah, imajo močno željo po informiranju in pridobivanju novega znanja, so strpni, dobro se spopadajo s konfliktnimi situacijami in imajo radi izzive ter imajo pozitiven odnos do sprememb. V kolikor jih primerjamo s preostalimi poklicnimi profili, analize rezultatov kažejo na to, da v nobeni od osebnostnih dimenzij bistveno ne odstopajo od povprečja.

Mnenje, ki ga še vedno pogosto zasledimo npr. v pogovoru, da delo knjižničarjev ni stresno, je zmotno, saj delo z ljudmi vsekakor pripomore k večji prisotnosti stresa na delovnem mestu. Pod glavne knjižničarske stresorje tako lahko uvrstimo delovne pogoje, odnose s sodelavci ter delo z uporabniki. Primarna naloga knjižničarja namreč je, in še vedno ostaja, učinkovita ter konstruktivna pomoč svojim uporabnikom (čeprav se gradivo seveda ne bo čudežno, kar samo od sebe, pospravilo na police). Nič kolikokrat se znajdemo v situaciji, ko uporabnik urgentno potrebuje gradivo za pomemben projekt, a ravno takrat izposoja le-tega ni možna. Kdor pri tem meni, da je le-to uporabnikova težava se moti, saj knjižničarji sprejemamo odgovornost za dobro počutje ter uspeh uporabnikov.

Mnogo knjižničarjev se v času recesije boji za svoja delovna mesta, kar ni ravno prijetno. S krčenjem sredstev, namenjenih knjižnični dejavnosti, se krčijo tudi možnosti nabave gradiva, kar predstavlja velik problem predvsem v specialnih knjižnicah, kjer je cena posameznega gradiva večja v primerjavi s preostalimi. Le zamislimo si primer, kako uporabniku razložiti, da smo prekinili naročnino na zanj pomembno serijsko publikacijo, ali da zaradi zmanjšanih denarnih sredstev ne moremo nakupiti na primer novega leksikona ipd. Svojevrsten primer so tudi knjižnice, ki zaposlujejo zgolj enega knjižničarja, kot “one-man-band” namreč težko zagotovi popolno delovanje vseh servisov, kjer naj bi bil po pričakovanjih polno prisoten, saj je primoran k sočasni večopravilnosti. Informacijska doba, v kateri se nahajamo, zahteva od knjižničarjev vedno več dela in z njim povezanega specialnega znanja.
Po drugi strani lahko v javnosti še vedno zasledimo nizek status knjižničarskega poklica. Glavni razlogi za to so: nepoznavanje knjižničarskega dela, enačenje le-tega z delom administratorjev, skromen obseg pristojnosti in odločanja ter mnenje, da danes ljudje nimajo časa za poglobljeno branje in temeljito seznanjanje s pre-/branim gradivom.

In kakšne so posledice stresa na delovnem mestu? Če naštejemo zgolj tiste, ki imajo vpliv na celotno organizacijo, torej knjižnico, je potrebno omeniti vpliv na sodelovanje posameznika, (ki se kaže kot zamujanje, disciplinske težave, izostajanje od dela, izolacija …), nato vpiliv na uspešnost (zmanjšana storilnost ali kakovost izdelka ali storitve, slabo odločanje, nezgode, napake) ter vpliv na stroške (ti se merijo kot stroški izostajanja od dela zaradi bolezni, stroški prezgodnjih upokojitev, škoda na opremi, manjša produktivnost ter izguba dobrega mnenja in ugleda). (Po Jan, S. : Povezava med osebnostjo in doživljanjem stresa pri delu)

V kolikor vas zanima daljša debata glede tega, vas vabimo, da si ogledate prispevek na blogu Screwey Decimal. Dobrodošel bi bil tudi vaš komentar na našem blogu. Zanima nas predvsem koliko stresa vsak dan občutite v naši knjižnici, katere situacije so za vas najbolj stresne in če se je stopnja stresa v času recesije kaj povečala? Vabimo vas tudi k izpolnitvi ankete, katere rezultate vam bomo ustrezno predstavili v enem od naših nadaljnjih prispevkov.

6 komentarjev:

  1. Oprostite, ampak tole je pa zelo zavajajoče. Seveda so tudi knjižničarji pod stresom, tako kot upokojenci, ki ne delajo nič. Je pa raven stresa pri zdravnikih verjetno veliko višja kot pri knjižničarjih. Pa tudi pogoje dela imajo veliko boljše kot delavka v prizvodnji ali za blagajno v trgovini.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Avtorica v prispevku ne primerja stresnosti knjižničarskega poklica z drugimi poklici niti ga ne postavlja na vrh stresno (najbolj) obremenjenih dejavnosti, zato ne razumem, kaj bi lahko pri tem bilo zavajajočega. Njena želja je zgolj objektivno ugotoviti, kako stres doživljajo in zaznavajo knjižničarji (kar pa je seveda subjektivno). Tudi o primerjavi delovnih pogojev z drugimi poklici ni govora . . . ali pa sem slabo prebral?

      Izbriši
    2. Tako je, nivoji stresa so sicer lahko manjši kot pri drugih poklicih, vendar ne smemo pozabiti, da so lahko vseeno prisotni - biti knjižničar nikakor ni delo brez stresa. Še več - zagotovo tudi ni najmanj stresno delo. V članku, ki je omenjen, na blogu Screwey Decimal, je omenjeno delo z ljudmi ter stereotipi/pomanjkanje spoštovanja

      Izbriši
    3. Pozdravljeni,

      Želela sem zgolj opozoriti, da je tudi delo knjižničarjev stresno. Nikogar ne rangiram, zgolj opozarjam na prisotnost stresa. Nenazadnje, ob delu,ki nas veseli, tudi na stres nekoliko pozabimo, pa čeprav je lahko še kako prisoten. ;)

      Izbriši
  2. Stresno: petek 8. marec 15.11:
    - do 14.00 nisem še nič jedla zaradi preveč dela
    - poskušam oditi domov, pa mi še ne uspe (nadurnih ur imam pa preveč po vseh zakonih - in ne bodo nikoli plačane)
    - aja, pa 8. marec je danes in kaj ugotovim, če primerjam svojo plačo s plačo moškega kolega? Ki je povrhu vsega šel že domov, ker neplačanih nadur pa ne bo delal.
    - nimam se časa prijaviti na blog

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. No, kaj ste ugotovili, kolegica, ko ste primerjali svojo plačo s kolegovo? Po vašem tonu sklepam, da je njegova večja. Ob enaki izobrazbi, primerljivi delovni dobi , strokovnih izkušnjah in delovnem mestu? Čisto zares ob enakih pogojih? Če je tako, seveda ni prav! Ali pa je razlika, ki ste jo zamolčali ali pa je ne vidite? Mogoče nočete videti? No, če ne drugega, vam ostane tolažba, da bo par let več čakal na penzijo in sedem let prej umrl, vsaj statistiki tako napovedujejo.

      Izbriši