23.6.11

Informacijska pismenost v visokem šolstvu - Zaključki in priporočila


Strokovno srečanje Informacijska pismenost v visokem šolstvu

Ljubljana,16. junij 2011

Zaključki in priporočila

Usposabljanje za vseživljenjsko učenje postaja osrednje poslanstvo visokošolskih institucij. Visoke šole in univerze zagotavljajo posamezniku spodbudno aktivno okolje, da se nauči učiti se, da razvija svojo ustvarjalnost in intelektualne zmožnosti sklepanja in kritičnega razmišljanja. To mu omogoča, da lahko nenehno napreduje na svoji življenjski poti kot informiran državljan in član skupnosti.

Zmožnosti informacijske pismenosti razširijo učenje preko meja formalnih učilnic, posameznik je sposoben z znanjem za raziskovalno delo s primarnimi viri in kritično analizo sekundarnih virov sam usmerjati svoja raziskovanja, s tem pa postane tudi bolj odgovoren na vseh področjih svojega delovanja. Informacijska pismenost poveča njegove zmožnosti za vrednotenje, upravljanje in uporabo informacij.

Ali se v Sloveniji zavedamo pomena informacijske pismenosti kot pomembne kompetence visokošolskega diplomanta, informiranega državljana in člana skupnosti?

Zveza bibliotekarskih društev Slovenije 16. junija 2011 na Biotehniški fakulteti organizirala strokovno srečanje z naslovom Informacijska pismenost v visokem šolstvu. Udeležence so nagovorili prof. dr. Mihael Jožef Toman, dekan Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Stojan Sorčan, generalni direktor Direktorata za visoko šolstvo Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, ter prof. dr. Karin Stana-Kleinschek, v.d. prorektorice Univerze v Mariboru za raziskovalno dejavnost. Poudarili so pomen informacijske pismenosti, ki je predpogoj za inovativno družbo, uspeh naroda in države ter pomaga pri dvigu kakovosti programov visokega šolstva. Tako kot je v tujini informacijska pismenost pomemben, strateško zastavljen cilj na znanih in pomembnih univerzah, je potrebno tudi v Sloveniji povezati deležnike v pedagoškem procesu, ki bodo vplivali na pospešeni prenos znanj informacijske pismenosti.

Strokovnjaki s področja informacijskega opismenjevanja ter udeleženci srečanja so v referatih ter razpravi ugotavljali, da se informacijsko opismenjevanje v slovenskem visokošolskem prostoru uveljavlja prepočasi, nesistematično in fakultativno.

Uveljavljanje informacijske pismenosti kot pomembnega učnega izida visokošolskega izobraževanja mora temeljiti na dolgoročnem strateškem pristopu, ki obsega:

  • analize stanja (ocene okolja),
  • oblikovanje ključnih strateških dokumentov in pristopov za razvijanje
    informacijske pismenosti,
  • razvijanje strateških partnerstev,
  • analize potrebnih virov.
Na strokovnem srečanju je bil predstavljen dokument Merila in kazalci informacijske pismenosti v visokem šolstvu, ki ga je izdala Zveza bibliotekarskih društev. Merila in kazalci informacijske pismenosti v visokem šolstvu predstavljajo osnovo za sistematično uveljavljanje informacijske pismenosti v visokošolskih študijskih programih.

Na osnovi ugotovitev strokovnega srečanje predlagamo:
  • Merila informacijske pismenosti se naj vključijo kot generične kompetence v opisnike znanj, veščin in kompetenc nacionalnega ogrodja kvalifikacij. Osnovno raven informacijske pismenosti, ki je vključena na ravni 5, bi bilo potrebno nadgraditi z zahtevnejšimi elementi informacijske pismenosti na višjih ravneh. Pri tem je treba izpostaviti kritično vrednotenje informacij in informacijskih virov ter razumevanje in upoštevanje ekonomskih, pravnih, družbenih in etičnih vidikov pridobivanja in uporabe informacij.
  • Visokošolski zavodi morajo vključiti informacijsko opismenjevanje v strateške dokumente, v merila kakovosti visokošolskega zavoda, v oblikovanje in izboljševanje študijskih programov ter v procese zagotavljanja pedagoške odličnosti. Pri tem je izredno pomembno, da se tudi pedagoški delavci celovito seznanijo s koncepti in standardi informacijske pismenosti.
  • Za uveljavljanje IP so odgovorni pedagogi, študenti, raziskovalci, knjižničarji in druge službe na visokošolskem zavodu (karierni centri, centri za vseživljenjsko izobraževanje, službe za študijske zadeve), zato se naj medsebojno povezujejo in razvijajo strateška sodelovanja.
  • Vodstvo visokošolskih ustanov mora spodbuditi sodelovanje med pedagogi in visokošolskimi knjižničarji pri razvoju in izvajanju učnih načrtov, da bi vključevali elemente informacijske pismenosti (problemsko učenje) in ocenjevanje njihovega razvijanja.
  • Takoj je potrebno razviti in okrepiti formalne in neformalne načine izobraževanja izobraževalcev (pedagogov in knjižničarjev) na področjih informacijske pismenosti, visokošolske didaktike, komunikacijskih spretnosti, uporabe IKT…
  • Spodbujati je potrebno sodelovanje izobraževalcev pri razvijanju vzorčnih modelov (e-učilnica, portal e-gradiv…) po načelu odprtega dostopa.
  • Za učinkovito uveljavljanje informacijskega opismenjevanja je nujno krepiti promocijske aktivnosti med študenti, pedagogi, knjižničarji in drugimi deležniki v visokošolskem prostoru ter širše.


Dodatne informacije:

Mag. Karmen StoparMag. Mirjam Kotar
INDOK Oddelka za agronomijoPredstojnica Osrednje družboslovne knjižnice Jožeta Goričarja
Biotehniška fakulteta Fakulteta za družbene vede
Univerza v Ljubljani Univerza v Ljubljani
Tel: 01/3203160Tel: 01/5805 157
Mail: karmen.stopar@bf.uni-lj.siMail: mirjam.kotar@fdv.uni-lj.si

1 komentar:

  1. Zelo sem vesel v zaključkih povzetih ciljev posveta, ki jih razumem kot prihodnje aktivnosti, za katere se bodo zavzemali tako izobraževalne ter raziskovalne ustanove kot tudi resorji, ki jih tematika zadeva. Pogrešam pa nekoliko močnejši poudarek na uveljavljanju pretoka informacij s pomočjo sodobnih poti IKT in izostreno opredelitev deležnikov do prakse odprtega dostopa v znanstvenem informiranju. Nedavni prispevk v reviji Research Information "Current research assessment could miss the big picture" (http://www.researchinformation.info/features/feature.php?feature_id=324) namreč ponovljeno opozarja, da je eden ključnih razlogov za počasno uveljavljanje odprtega dostopa v raziskovalni informatiki neodločnost raziskovalcev pri uporabi te oblike objavljanja. Res je tudi v zaključkih gornjega zapisa omenjena možnost uporabe OD kot načina posredovanja učnih informacij, a se mi zdi, da bi bilo treba že pri izobraževanju ciljano in čvrsteje poudariti pomen odprtega pretoka znanja za vse vidike R&R procesa.

    OdgovoriIzbriši