Knjižni sejem v Leipzigu

Te dni poteka Leipziški knjižni sejem, ki se v marsičem uspešno kosa s frankfurtskim ali ga celo prekaša. Sploh pa nemški knjižničarji radi rečejo "Na frankfurtskega moramo iti, na leipziškega pa želimo iti", kar jasno odraža pomembnost prvega in prijetnost drugega, ki je zgradil svoj sloves na povezovanju avtorjev in obiskovalcev. Od tod tudi skoraj domača atmosfera, v kateri se srečujejo avtorji, založniki in bralci, katere vrhunec je spremljevalni program Leipzig bere. V tem času poteka na sejmišču in v mestu na 300 lokacijah skoraj dva tisoč prireditev s knjigo in o knjigi in predstavlja največjo tovrstno prireditev v Evropi, nekateri jo imenujejo kar Woodstock of Literature. Posebnost je tudi neverjeten obseg in poudarek, posvečen zvočnim knjigam. Letos se lahko zvočnicam dodeljeni prostor kosa s celotnim ljubljanskim knjižnim sejmom. Pomemben del programa predstavljajo tudi podelitve nagrad avtorjem. Vsako leto je posebna pozornost posvečena izbrani državi, tokrat je bila to Srbija, okrog katere se je vrtelo mnogo dogodkov. Tudi kakšen vzporeden, kjer so bile informacije nekoliko drugačne, mogoče bolj točne in razgaljene . . .

Leipziški knjižni sejem ima dolgo zgodovino, ki sega v sedemnajsto stoletje, tradicija knjige pa je v tem mestu posebej bogata, saj je bil Leipzig vedno mesto založnikov in tiskarjev. Znamenita in poučna je pogodba, s katero so leta 1912 mesto Leipzig, Kraljevina Saška in Združenje nemških knjigotržcev ustanovili Nemško knjižnico s sedežem v Leipzigu, ki je kasneje več desetletij igrala vlogo Nacionalne knjižnice NDR (ti. Vzhodna Nemčija). Malce drugačna razmišljanja založnikov in knjigotržcev kot danes ob elektronskih knjigah . . .

V dneh od 17. do 20. marca se je na modernem novem razstavišču, ki se razteza pod steklenimi kupolami na 65.000 m², predstavljalo 2.071 razstavljalcev iz 39 držav, med njimi tudi Slovenija. Pričakujejo okrog 156.000 obiskovalcev, med njimi kakšnih 45.000 takih, ki s knjigo ali od knjige živijo. Vsak tretji obiskovalec je mlajši od 20 let, kar je v neznosnem direndaju zelo očitno, sploh zjutraj po otvoritvi, ko vdrejo trume šoloobveznih otrok. Že sedemnajsto leto spremlja osrednja dogajanja na sejmu tudi obsežen sejem leipziških antikvariatov z znamenito Miljo antikvarnih knjig, kjer se natlačene police v neskončni vrsti kar nočejo nehati.

Neskončni razstavni prostori so napolnjeni z novimi knjigami in zrak je prepojen z vonjem po tiskarski barvi. Vsaj dokler neznanske množice ne prinesejo svojega vonja. Pa elektronske knjige? Digitalnim vsebinam je posvečena množica dogodkov in prireditev, predstavitev, pogovorov in debat, štirinajst strani programa je posvečenih temu. Na stojnicah jih ni bilo kaj prida, ali pa so se sramežljivo kje skrivale. Nekaj je bilo nastavljenega za otroke, na tabličnikih ali prenosnih telefonih, prav gneče nisem nikoli opazil tam naokrog. Tudi na letališčih so ljudje med čakanjem dosti brali, letala pa so pridno zamujala, ampak povsod samo papir. Težko uskladim evforijo na eni strani in realnost na drugi . . . Nekako se ne skladata.

Letos je predstavljala Slovenijo Javna agencija za knjigo JAK. Pozor, pršut v ospredju levo ni JAK-ov, pač pa na stojnici našega karantanskega rojaka Wieserja.

To ni glasbeno oddelek, je samo "manjši" razstavni prostor, namenjen izključno zvočnicam.

Elektronske knjige za otroke. Včasih smo bili kregani zaradi zamaščenih listov in oslovskih ušes, danes pa . . . ?

V času sejma je bila v lokalnem časopisu Die Presse dvostranska predstavitev Ljubljane, Ljubljana se je prebudila . . . Brez Vojnovića seveda ne gre.