15.9.10

Posvetovanje PROSTI DOSTOP DO DOSEŽKOV SLOVENSKIH ZNANSTVENIKOV


Sekcija za specialne knjižnice in Sekcija za visokošolske knjižnice pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije  vabita na posvetovanje »PROSTI DOSTOP DO DOSEŽKOV SLOVENSKIH ZNANSTVENIKOV«, ki bo v Ljubljani, v Hotelu Union, 27. in 28. oktobra 2010. To bo prvi večji dogodek v Sloveniji na temo prostega dostopa, na katerem bodo sodelovali raziskovalci, financerji, knjižničarji in na katerem bodo sodelovali priznani tuji strokovnjaki

Program in prijavnica se nahajata na povezavi:
http://www.zbds-zveza.si/visokosolske_specialne_2010_najava.asp
Prosimo za posredovanje sporočila vašim sodelavcem in zainteresirani javnosti.

Vljudno vabljeni!

11 komentarjev:

  1. Odprti dostopo ni zastonj. Dokaz za to je kotizacija za konferenco v višini 70EUR.

    OdgovoriIzbriši
  2. Zagotovljeno bo simultano prevajanje v slovenščino in angleščino. Lahko boš govoril angleško in te bomo razumeli! Pa 2x pavza za kosilo (kdo plača kosilo?). Eh, there's nothn' like a free lunch! Why shoud there be a conf'r'nc'?

    OdgovoriIzbriši
  3. Hecno, da so sploh potrebne razprave na to temo - čeprav jih podpiram - glede na to, da imamo JAVNO šolstvo na osnovi denarja davkoplačevalcev. JAVNA objava rezultatov, tistih znanstvenikov, ki so v JAVNI sluzbi, bi morala spadati k člankom tako samoumevno kot reference.

    Predlagam, da v razpravo na temo odprti- prosti dostop, vključili še javni dostop, da se razčistijo razmerja...

    OdgovoriIzbriši
  4. @bigor: Hm, načeloma se strinjam, vendar ne vidim preproste rešitve, ker gre za jezikovno zagato. "javen" pomeni nasprotno od "zaseben" ali "skriven, tajen" (javni/zasebni sektor, javno/tajno glasovanje). Objava pa je že po definiciji javna, sicer sploh ni objava.

    "javno dostopen" se že uporablja v smislu "prosto dostopen", torej brez ovir, omejitev . . . Knjižnice govorijo o "javno dostopnem katalogu" (v pomenu OPAC, čeprav mi tako poimenovanje ni všeč, jaz bi rekel "javni katalog" oz. kar samo »katalog«, ker ni več delitve na javni in interni (navadno matični) katalog); imamo tudi javno dostopne baze podatkov, javno dostopne točke (internet, wireless, javno dostopne defibrilatorje ipd. Od tod tudi "javni dostop do . . ." podatkov, interneta, podatkovnih zbirk, defibrilatorjev, podatkov o plačah direktorjev.

    OdgovoriIzbriši
  5. @bigor

    Malce je potrebno pojasniti vse to. Na eni strani so znanstveniki-raziskovalci v privatnem sektorju, na drugi strani v javnem sektorju. V privatnem sektorju se objavlja relativno malo, saj dotični "know-how" ostane v lasti podjetja za lasten razvoj. Nasprotna situacija je na strani javnega sektorja. Raziskovalci tu objavljajo predvsem iz dveh vzgibov, kjer je verjetno en bolj očiten od drugega. Prvi je prispevek k "javnemu dobremu", se pravi da s svojimi raziskavami služijo izboljšanju življenja na sploh, drugi vzgib je grajenje lastne akademske kariere. Kako poteka dvig po akademski lestvici, je vsem znano (ali ne?). Najprej je seveda izobrazba (magister znanosti, doktor znanosti, ipd.), vmes in po dokončanju študija, pa pridejo na vrsto objave v tujih znanstvenih revijah, ki so izjemnega pomena (o tem bom mimogrede pisal v naslednji številki Knjižnice), ne glede na znanstveno področje na katerem raziskovalec deluje (mogoče je izjema humanistika, pa še tam ne toliko, kot bi si mislili). V veliki meri raziskovalec napreduje le na podlagi objav, s katerimi seveda pokaže svoje delo.

    Avtor ima v tem trenutku nekako 3 možnosti objave svojega raziskovalnega dela:
    1. Objavi v lastni režiji na svojem blogu, svoji spletni strani ipd.
    2. Objavi v tuji znanstveni reviji odprtega, prostega dostopa.
    3. Objavi v tuji znanstveni reviji.

    Potrebno je seveda opozoriti, da pri točki 2 reviji odprtega in prostega dostopa seveda nista enaki (prosti dostop ni enako odprti dostop!), a v mojem kontekstu jih bom omenjal kot podobni. Zakaj? Avtor bo največ pridobil, če objavi pod točko 3. Zakaj? Ker je tako zastavljena sama znanstveno-raziskovalna politika (ne samo pri nas, temveč povsod po svetu) - raziskovalec dobi denar ali od lastne inštitucije (bagatela...) ali pa od prijavljanja na projekte. Projekti/programi pa so zastavljeni tako, da več kot objavljaš v znanih revijah (visok faktor vpliva ipd.), več citatov kot imaš - večja možnost je za sofinanciranje.

    Sedaj pa iz vidika komercialnega založnika, ki ima v lasti ugledno znanstveno revijo, v katero raziskovalec pošlje svoje rezultate. Založnik bo v zameno za objavo poskrbel, da dobi članek dodano vrednost - najpomembnejša je recenzija s strani uglednih strokovnjakov ter seveda priskrbljena odmevnost objav. Mnoge raziskave so pokazale okvirne cene dodane vrednosti tovrstno "obdelanega" članka (od 1500$ naprej za članek). Se pravi v kolikor bi želel avtor na takšen način omogočiti širši javnosti svoje delo, bi moral založnika primerno kompenzirati (tj. mu plačati "dodatno vrednost"). Koliko avtorjev je pripravljeno iz svojega žepa plačati tovrstne objave pri nas pa je znano...


    Problem t.i. "javnih (odprtih) arhivov" je naslednji. Avtor za svoj članek ne bo plačal (večina je takšnih), temveč bo hotel da tak članek plača država. Država, če bo hotela tak članek plačati, bo od nekje vzela ta denar. Precej logična posledica je ta, da bo vzela denar od knjižnic. Kje je tu sedaj največji hec? Imamo revijo A, v kateri objavlja slovenski avtor. Revijo A ima knjižnica naročeno v elektronski obliki in je zaradi tega dostopna npr. 100.000 raziskovalcem/študentom v Sloveniji. Za to revijo se plačuje naročnina v vrednosti npr. 1000€. V kolikor bo država hotela imeti "odpri arhiv", bo za 1 članek iz te revije plačala npr. 500€, iz tega naslova pa seveda ukinila sredstva za naročnino za revijo. Kar naenkrat bomo tako imeli "oh in sploh" dostopen 1 članek iz te revije, ki ga bo lahko videl vsak, na drugi strani pa bomo izgubili vse ostale članke iz te revije.

    Toliko da veste, kam lahko pes taco moli.

    Edina rešitev, ki jo vidim osebno v tovrstnih arhivih, je objavljanje predprintov (kot je npr. http://arxiv.org/) ali objavljanje s zamikom (recimo embargo šestih mesecev) - kar pa je stvar dogovora na nacionalni ravni med državo in posameznimi založniki!

    Toliko zaenkrat.

    OdgovoriIzbriši
  6. Dovolite samo kratko osebno mnenje k zgornjemu pojasnilu.

    Naj kot primer omenim, da je nedolgo tega odgovorna urednica Public Library of Science na "Congressional hearing on access to publicly-funded research" (http://bit.ly/cV2Z2L in http://bit.ly/dBlNUN) nazorno pokazala, da model "public access" nedvomno deluje in to zelo dobro - sčasoma se poveča ugled in prepoznavnost znanstvenikov, znanstvene discipline, revije, močno se razširi krog recenzentov in poveča branost, kar na dolgi rok privede tudi do povečanja "zveličavnega" faktorja vpliva (in avtorjem ni žal za znesek, ki ga plačajo, da je njihovo delo javno dostopno - ta je v primerjavi z revijami neprimerno manjši, "domet" pa veliko večji).

    Stališča založnikov glede tega so jasna, država jih na žalost nima (kot tudi ne premišljene strategije), kar lahko s pridom izkorišča vsako malo močnejše interesno združenje (kaj šele velike mednarodne založniške hiše). Tako po nepotrebnem izgubljamo predragocena javna sredstva, ki bi veliko bolj koristila raziskovalcem in knjižnicam.

    Država bi se morala glede tega najprej posvetovati z raziskovalci in uporabniki, da bi ugotovili kakšne so potrebe, kaj je v naših razmerah najbolj smotrno in kaj najbolje deluje, šele nato pa z založniki. Saj znanost naj bi menda služila ljudem, ne pa založnikom. Ob pogledu na navezo "znanstveniki", državno financiranje, založniki, in na način vrednotenja, se sprašujem, kje je pri vsem tem izpadla znanost. Če bomo še malo čakali, bomo na tem področju namesto plenic, potrebovali povoje (če bo sploh še kaj za pokrpat).

    OdgovoriIzbriši
  7. @bigor

    Odprti dostop je potrebno pogledati skozi celotno sliko. Naj navedem nekatera dejstva, ki se navezujejo na vaše mnenje:

    - Odprti dostop deluje (bo deloval) le v kolikor bo zanj politični konsenz.

    - Primerjava z NIH (National Institutes of Health) in Slovenijo definitivno ni na mestu. NIH investira v medicinske raziskave na leto okoli 28 milijard $ (tako je, prav ste prebrali - http://www.nih.gov/about/NIHoverview.html). Takole na hitro - celotni proračun Slovenije je bil v letu 2009 okoli 35 milijard €.

    - NIH namenja za t.i. politiko odprtega dostopa (se pravi financiranje člankov) letno okoli 100 milijonov $. Skupna vrednost slovenske tuje znanstvene literature je takole čez palec okoli 3 milijone € letno. Poskusite vzpostaviti portal kot je PubMed (ki je mimogrede specializiran zelo ozko) v takšnem obsegu financiranja, kot je danes - seveda upoštevajte dejstvo, da gre pri nas za relativno malo število člankov, toda infrastruktura postavitve takšnega portala je podobna (ali gre za 10000 ali za 1000000 člankov).

    - Članki, ki se pojavijo v PubMed, imajo 12 mesečni embargo (vprašajte, koliko je takšnih člankov, na katere lahko čakate 1 leto po izidu?)

    - Slovenski dLIB je hvalevreden projekt, ki je še najbližje temu, kar naj bi odprti dostop bil v Sloveniji. Po uradnih podatkih je stal dLIB med leti 2007-2009 okoli 3.5 milijona € (ob dejstvu, da velik strošek predstavlja digitalizacijo gradiva). Več o tem na http://www.dlib.si/v2/documents/pdf/Strategija_Dlib.pdf. Osebno vidim "problem" (to sicer ni ravno problem) tega portala, da ni specializiran, temveč je namenjen sto različnim stvarem.

    - Sam se profesionalno (tako strokovno kot raziskovalno) ukvarjam s problematiko tuje znanstvene literature in lahko definitivno povem, da se v Sloveniji za 3 milijone € odprtega dostopa ne bomo mogli iti. Kaj šele, da bi za ta denar dobili ekvivalento toliko tuje znanstvene literature, kot jo dobimo sedaj!

    - Bigor - omenjate raziskave. Sam sem seznanjen z večino njih (no, vsaj tistih, relevantnejših, ki so dejansko znanstveno zastavljene). Takole čez palec bi rekel, da je od 10, vsaj 7 takšnih ki govorijo v prid odprtemu dostopu glede povečanja citiranosti ipd. Sam močno dvomim v dajanje vseh ved v isti koš, sam je kultura citiranja v različnih vedah precej različna. Ste se kdaj vprašali, zakaj pravzaprav v tem trenutku obstajata le dva izjemno močna odprta portala, ki sta bolj ali manj specializirana le za dve področji? Govorim seveda o http://arxiv.org/ in http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/ (če sem se zmotil, me kar popravite).

    Hotel sem pokazati, da stvari definitivno niso preproste in se jih ne da narediti iz danes na jutri. Se pa strinjam, da je odprti dostop iz vidika odprtega arhiva na nacionalni ravni (kot dLIB) izjemno pomemben in če ga hočemo vzpostaviti, se moramo s tem začeti ukvarjati danes - na vseh možnih državnih inštitucijah. Realno gledano, pa po mojem osebnem mnenju takšnega preboja na celotni črti ni moč narediti prej kot v 5 letih (zelo optimistično!) in seveda ob pogoju, da se financiranje za to področje okrepi vsaj za faktor 10! Ker prihranki v takšni in drugačni obliki bodo vidni šele po 5-10 letih vzpostavitve sistema.

    OdgovoriIzbriši
  8. Hvala za zanimiva dodatna pojasnila. Strinjam se "da stvari definitivno niso preproste in se jih ne da narediti iz danes na jutri", prav zato mi ni najbolj jasno kaj (ali koga) še čakamo...

    OdgovoriIzbriši
  9. Na predavanjih smo nekoč načeli vprašanje:
    Kje se knjižničarstvo neha in založništvo začne? Profesor je takrat prišel do zaključka, da čim neko stvar naredimo javno dostopno (npr. cela besedila na spletu) se začnemo ukvarjat z založništvom in ne z knjižničarstvom. Zanima me vaše mnenje. Se strinjate?

    OdgovoriIzbriši
  10. Postavljanje ostrih meja ni skladno s filozofijo življenja, kjer se stvari dotikajo in prepletajo, tudi svetloba in tema se srečata v senci in prav zaradi prelivanja je mavrica tako lepa . . . Osnovni problem je najbrž že v »ostri« definiciji (in posledično razločevanju) bibliotekarstva in založništva, zato tega raje sploh ne poizkušam (čeprav v konkretnem vprašanju ne vidim vloge bibliotekarstva). Slovensko bibliotekarstvo ima še dodatno zadrego z »založnik« in »izdajatelj«, ki je večina drugih jezikov nima. Če je osnovni pomen založništva (fizična) produkcija informacij in njihova diseminacija oz. zagotavljanje njihove javne dostopnosti (pustimo ob strani pogoje in financiranje), potem se je spuščal v založniške vode že Martin Luther s pribijanjem tez na cerkvena vrata in mali Mihec, ko je pisal lastne stihe po šolskem zidu. »Dajanje« dokumentov na internet je nedvomno objavljanje in standard ISBD(ER) to jasno določa, tako da okrog tega ni dvoma. Iz praktičnih razlogov bi bilo morebiti prikladneje govoriti o objavljanju (dajanje informacije javnosti na vpogled in uporabo) in založništvu kot (gospodarski) dejavnosti (tako tudi SSKJ). Oboje je lahko tradicionalno in elektronsko.

    OdgovoriIzbriši
  11. @Miro in @anonimni: šolski knjižničarji imajo oktobra pol dneva daljše posvetovanje in 130 EUR kotizacije, splošni pa prav danes dvodnevno in 150 EUR kotizacije (v obeh primerih za člane in ob zgodnjem plačilu, torej najugodnejša in najcenejša varianta). Oni gredo vsaj na Roglo in svež zrak, mi pa rinemo v močvirsko Ljubljano.

    OdgovoriIzbriši