Strani

5.9.09

O aktualnih temah in nas samih

Odprli smo nekaj zanimivih in kritičnih tem sočasno, da mi v pomanjkanju časa ne uspeva sodelovati v vseh toliko, kot bi imel povedati (sem čveka, saj vem). Pa še toliko »konzervativen« sem, da si včasih raje najprej pripravim koncept, ga dvakrat preberem, zbrišem ali dodam vejico tu in tam, omilim ali zaostrim mnenje ipd. Saj ne, da je zato prispevek toliko boljši, samo jaz sem bolj zadovoljen, ko pritisnem na gumbek »objavi«, ampak časa pa gre več. Danes, ko je deževno sobotno dopoldne, ravno pravšnje za nekaj sitnih misli, se mi ne ljubi na tržnico in sem sedel za računalnik. Lotil se bom teme objavljanja, čeprav samo kot komentar Tilnovi tretji točki (". . . Nezadostno sta zastopana oba vidika (tako resnih kot malo manj resnih objav"). Objavljanje, oglašanje, angažiran pristop strokovnjakov . . . Najprej sem hotel napisati kot komentar k @Tilnu, pa me je Biblioblog zavrnil, češ da je sestavek predolg . . . pa ga zato objavljam samostojno.

Res zanimive in »kritične« [sic!] teme si (ste) odprli v zadnjih nekaj tednih (saj tudi prej, ampak tokrat se omejujem samo na novejše, to je objavljanje, zlato/črno knjigo in prestavljanje pomembnejših kolegic/kolegov), apak odziv je v glavnem »nikakav« . . . (če pa že, so vedno ista imena). Že v komentarjih o anketi sem pred časom podvomil, zakaj tako majhen odziv. Najbolj verjetni glavni vzroki za tako majhno odzivnost na ankete in tudi na objavljene teme so lahko trije:

  • dosti manjša obiskanost bloga, kot si mislite (oz. solidna obiskanost, vendar malo število različnih obiskovalcev), o čemer ima skrbnik bloga tehnične podatke. Nekaj dodatne vzpodbude in popularizacije v tem primeru ni problem, samo lotiti se je treba,
  • ali tisto, kar me bolj skrbi in kar si ti omenil v komentarju – po domače pišmevritovstvo oz. »kaj me pa briga« . . . nekaj odziva je bilo kdaj pa kdaj na »oprijemljive« teme, ko je bilo treba obesiti župana ali pa direktorja knjižnice, to je lahko, linč imamo radi, skoraj nič pa o fundamentalnih vprašanjih dejavnosti, stroke, znanosti . . . o tem je seveda težje razmišljati in lahko se zgodi, da je človek sam vpleten in sokriv za stanje. Pa seveda k temu še to naše vrtičkarstvo – dokler klesti toča po sosedovem vrtu, sem miren, da le k meni ne pride . . . Objavljanje/neobjavljanje pač ni nevarno za mojo knjižnico . . . Ampak takšna neodzivnost, pasivnost se nam je že nič kolikokrat pošteno maščevala, ko je zato šlo kaj mimo nas, proti naši volji, v našo škodo . . . mi pa smo spet zvonili šele po toči.
  • omenili pa ste nekateri tudi rešpekt ali že kar bojazen pred izpostavljanjem, človek sicer zazna problem, pa se noče pokazati, izpostaviti . . . Prav zoprno vprašanje imam na račun strokovnjaka, ki se noče (si ne upa) izpostaviti za svojo stroko. Ko je šlo za plače, je bilo kar dosti čivkanja, zakaj toliko manj, ko gre za stroko?

Hm, mogoče pa se sploh motimo in pišemo o temah, ki se zdijo samo nam zanimive in problematične? Drugim 1500 slovenskim bibliotekarjem pa ne . . .

Ukrepati bo mogoče (če sploh? oz. spet vprašanje, kdo bo pobudnik, izvajalec, organizator, priganjalec), ko bomo poznali razloge, bojim se, da so vsi trije (optimistično zadnji pomislek o 1500 bibliotekarjih negiram), pa še kak drug, ki ga nisem izpostavil. Za nekatere smo krivi vsi in vsak zase, torej bi jih morali iskati in reševati pri/v sebi vsak zase. Gotovo pa je »vzgoja« bibliotekarja bolj zapletena in se začenja že v ranem otroštvu in šoli, kjer angažiranost in radovednost še vedno nista vrlini ampak prej pokora (najprej za učitelja, potem še za učenca). Kako si naj sicer razlagam, da pogosto ni nobenega odziva niti na direkten in boleč dražljaj – nekajkrat sem (da omenjam samo svoje grehe) direktno popljuval študentsko sekcijo in s tem tudi študente (predvsem njihovo pasivnost), potem pa še lastno stanovsko organizacijo DBL . . . nobenega odziva ni bilo niti od tistih, ki so za to poklicani! Ne verjamem, da nihče od njih ne obiskuje Bibliobloga! Če ga ne, pa je žalostno. Kaj res noben študent ne čuti želje, da bi pomagal kaj spremeniti (ne samo, da spremenijo drugi zanj!) in enako član DBL-ja?!

Saj je res, da je opazka, kritika, včasih že kar napad potreben, da se problema zavemo, da o njem obvestimo druge, ki ga mogoče ne čutijo, ne opazijo, ne zaznajo . . . Ampak, če se pri tem konča, ni nič narejeno! Kritika mora biti konstruktivna, ciljno naravnana, slediti ji mora dejanje, konkretno reševanje in odpravljanje problema, pomanjkljivosti, uvajanje novosti ali izboljšave! Zato za začetek pozivam vsaj študente, ki v stroko šele vstopate in ste še (upam) polni idealizma in idej, tudi energije (ki nam včasih že malo pojenja), niste še »ukalupljeni« v vsiljene vzorce razmišljanja in delovanja, bodite bolj aktivni pri sooblikovanju strokovnega okolja, v katerem boste preživeli večji del svojega življenja! Saj je res, da na marsikaj še ne morete vplivati, lahko pa začnete in nekatera vrata so vam že na široko odprta, ali pa so priprta in jih korajžno odprite! Začnite na Oddelku, v društvu, na posvetovanjih, tudi z objavami, strokovnimi in kritičnimi. Aktivno sodelujte v delovnih skupinah in telesih, prisilite odgovorne, da opravljajo svoje delo in izpolnjujejo svoje zadolžitve. Z vašo pomočjo, seveda! Kolikokrat je bilo že postavljeno skoraj klasično vprašanje »Kaj pa lahko naredi društvo zame?«. Napaka! Napaka! Pravilno vprašanje je »Kaj pa lahko jaz naredim za društvo?«. Odgovor ima vsak v sebi. Za društvo, za stroko . . .

Bodi dovolj! Tako je zaključeval razmišljanja na radiu naš pokojni kolega dr. Mirko Rupel, ravnatelj NUK-a. Upam, da ste opazili, da ima NUK novega ravnatelja (prvo ravnateljico v svoji zgodovini).

4 komentarji:

  1. @Janez

    Nimam veliko za dodati tu.

    KAPO DOL!

    OdgovoriIzbriši
  2. @Janez: Z velikim veseljem sem prebrala Vašo objavo. Pridružujem se Tilnovemu mnenju: KLOBUK DOL! =) Želim si in hkrati optimistično upam da bi Vaš poziv (nam) študentom obrodil sadove. Mislim pa, da se večina (všteto z menoj vred, priznam) ne zaveda na kakšna in predvsem katera vse vrata se lahko obrnemo. Lepo bi bilo, če bi nas tudi Oddelek sam začel bolj usmerjati ter predvsem vzpodbujati k temu.

    OdgovoriIzbriši
  3. Zdravo, se pridružujem Janezovim tezam. Dodajam le, da bi bil morda odziv boljši, če bi obravnavali bolj aplikativne probleme oz. čisto tehnično operativne detajle iz naše stroke. Se pravi - ne le analiza (pogosto na zasnovana na pozitivnem zanosu, značilnem za mlade neobremenjene kolege) temveč tudi odgovori. Ter seveda promocija Bibliobloga. Sicer pa Tilen in ekipa: boite še naprej vztrajni in pronicljivi, veliko več ljudi tole bere, kot bi si mislil po odzivih.

    Lep pozdrav Miro, CTK

    OdgovoriIzbriši
  4. Iskrena hvala za tole poglobljeno razmišljanje o blogu in prihodnosti knjižničarstva. Upam, da bodo tudi drugi knjižničarji sledili tvojemu vzgledu in objavili tudi svoja razmišljanja. Vse prispevke se lahko pošlje na: info@biblioblog.si .

    Vsekakor pa nameravam še veliko delati na promociji Bibliobloga. Tudi med študenti. Upam da tudi vsi ostali naši bralci lahko kdaj komu poveste da se tukaj najde zanimive debate. Več kot nas je, lepše je.

    Sicer pa sedaj se je šele končalo obdobje dopustov. Hitro vsi na delo iskat zanimive teme za debato!

    OdgovoriIzbriši